Tako kot v življenju se Emi in Tani Jurič tudi na parketu v svoji različnosti dopolnjujeta in skupaj tvorita dobro uigran tandem. Tani, ki ji je narava naklonila kar 193 centimetrov višine, je v ekipi korektorka, igra torej v napadu in v bloku. Njena sedem minut starejša in dva decimetra nižja sestra pa je sprejemalka in napadalka. Emi je na igrišču energična in glasna, kot taka se odlično znajde v vlogi kapetanke kadetske reprezentančne ekipe. Ta se je v začetku meseca odpravila v Gruzijo na druge kvalifikacije za evropsko prvenstvo do 18 let, ki ga bosta poleti gostila Grčija in Romunija. Dopolnimo naknadno, ko bo znano, kako je šlo.
Emi (levo) in Tani v akciji. (Foto: osebni arhiv)
Popoldnevi so za treninge, vikendi za tekme
Že v marcu sta se nadvse razveselili naslova državnih prvakinj, ki sta ga s soigralkami iz mladinske ekipe OK Ankaran-Hrvatini osvojili na finalnem turnirju mladinskega tekmovanja v Mariboru. Emi si je ob tem prislužila tudi naziv najboljše igralke turnirja. »Ponosna sem bila tako nase kot na soigralki, ki so ju razglasili za najboljšo podajalko in najboljšo napadalko. Smo mlada ekipa, večina igralk je še pri kadetinjah, vse pa res veliko vlagamo v treninge in se zelo trudimo,« je povedala Emi.
To, da s Tani igrata v kar treh ligah, pomeni, da so prav vsi popoldnevi v tednu rezervirani za treninge, vikendi pa za tekme. »Čez leto je bilo kar naporno, saj nisva imeli niti enega dneva v tednu na voljo za kaj drugega ali za regeneracijo,« priznava Tani. »A zdaj nama ni žal, da sva se tako odločili, saj si lahko obetava odlične rezultate, v članski ligi pa sva nabrali veliko dragocenih izkušenj,« dodaja.
Dekleti, ki sta 22. aprila dopolnili 17 let, sta dijakinji drugega letnika športnega oddelka Gimnazije Koper. Šolskih obveznosti ni malo, zato prosti čas posvečata predvsem učenju. Tudi v tem sta si različni in sta zato lahko druga drugi v pomoč; Tani gredo dobro matematika in drugi naravoslovni predmeti, Emi je boljša v zgodovini in geografiji. Pred letom in pol, ko odbojka še ni terjala tako velikega časovnega davka, je Emi nekaj časa negovala tudi svoj glasbeni talent: »Bila sem članica benda The Riders, igrala sem kitaro in pela. Bilo mi je res všeč biti del še česa drugega poleg odbojke, a ta mi trenutno pomeni več, zato sem se odločila, da petje postavim na stranski tir in se mu morda spet posvetim kdaj v prihodnosti.«
Odbojki sta sestri Jurič zapriseženi že od prvega razreda osnovne šole. (Foto: Uredništvo)
Odbojkarsko kariero želita razvijati v tujini
Da se bosta ukvarjali s športom, sta vedeli že od nekdaj, pravita dekleti, saj sta se športu posvečala tudi starša; mama Maja predvsem tenisu, oče Dean številnim drugim disciplinam. Odbojka ju je pritegnila že v prvem razredu osnovne šole. Odtlej sta se s soigralkami razveselili številnih dosežkov. Emi se je najbolj usedel v srce prvi naslov državnih prvakinj, ki so ga leta 2017 dosegle v mini odbojki, medtem ko Tani ob zlatih odličjih starejših deklic, kadetinj in mladink izpostavi tudi dosežke slovenske kadetske reprezentance, dve drugi mesti na srednjeevropskem prvenstvu in peto mesto na evropskem prvenstvu: »Glede na to, da sploh nismo pričakovali, da se bomo uvrstili na evropsko prvenstvo, je bilo 5. mesto izmed 16 ekip res odličen dosežek.«
Pred seboj imata jasne cilje: v prvi vrsti si želita osvojiti medaljo na letošnjem kadetskem evropskem prvenstvu, v nadaljevanju si obetata postati mladinski in članski reprezentantki, kasneje pa nameravata odbojkarsko kariero razvijati tudi v tujini. »Kdo ve, morda naju v prihodnosti čaka tudi kakšna medalja s svetovnih prvenstev ali celo olimpijskih iger,« ambiciozno razmišlja Tani. V trenutni svetovni odbojkarski eliti sta njeni vzornici reprezentantki Italije in Srbije, korektorici Paola Egonu in Tijana Bošković, medtem ko Emi navdihuje vrhunska sprejemalka brazilskega rodu Gabriela Guimarães – Gabi.
Sestri Jurič s soigralkami trenirata v telovadnici hrvatinske osnovne šole, želita pa si, da bi v Ankaranu kmalu dobili dovolj prostora za treninge vseh, tudi starejših odbojkarskih ekip. »Smo zagnana ekipa, ki se lahko pohvali z veliko lepimi dosežki; lepo bi bilo, če bi lahko trenirale doma. V novi, večji telovadnici bi svoj talent lahko bolje razvijali tudi drugi perspektivni ankaranski športniki,« poudarjata v en glas.
Uredništvo
