Predzgodba tokratne Dobre zgodbe o priljubljenih ankaranskih vzgojiteljih Mateju Babiču in Matjažu Karlovčcu seže v obdobje izpred 15 let. »Kmalu po odprtju ankaranskega vrtca, ki je tedaj še deloval kot enota Vrtca Semedela, je bil eno šolsko leto z nami pomočnik vzgojitelja Niko. Tudi on je, tako kot danes Matjaž in Matej, znal popestriti dejavnosti z igranjem na kitaro,« pove pomočnica ravnateljice Kristina Twrdy.
Vzgojitelja z glasbo v srcu
Ženski kolektiv Vrtca Ankaran se je nato znova okrepil z moško energijo leta 2014, ko se mu je pridružil Matej Babič. Danes 38-letni vzgojitelj, doma v Ankaranu, je po izobrazbi profesor športne vzgoje. V vrtcu Ankaran je začel delati kot spremljevalec, nato pa z dodatnim izobraževanjem postal pomočnik vzgojitelja in naposled vzgojitelj. Med sodelavkami je bil lepo sprejet, medtem ko so bili starši sprva mešanih občutkov: »Bilo je vsega, od nezaupanja in kdaj tudi podcenjevanja do zelo spodbudnih besed in zadovoljstva,« se svojih začetkov spominja Matej, ki letos dela z najstarejšo, predšolsko skupino otrok. Poleg športa in gibanja nasploh ga že od nekdaj navdušuje tudi glasba. V zadnjih letih se ji posveča predvsem s petjem v pevskih zborih in s priložnostnim igranjem, v zgodovini primorske glasbene scene pa je zapisana tudi njegova vloga basista v punk-rock zasedbi Pangea.
Zanimivo, prav v vlogi basista je v številnih zasedbah različnih glasbenih zvrsti (od blues-rocka so metala, etna in elektronike) sodeloval tudi Matejev vzgojiteljski kolega Matjaž Karlovčec. »Kasneje sem se priučil tudi klasične kitare. Glavni glasbeni projekt, ki se mu trenutno posvečam, je zasedba Bregove dere, s katero vadimo prav tu v Ankaranu in pravkar zaključujemo naš prvenec,« nam zaupa 44-letnik iz Šalare, ki v Vrtcu Ankaran dela že sedmo leto, trenutno med nadobudneži med 3. in 5. letom starosti. Po izobrazbi diplomirani antropolog in kulturolog z delovnimi izkušnjami z različnih področij je tudi oče 10-letne deklice. In prav gostovanje v hčerinem vrtcu, kjer je otrokom predstavljal svoje inštrumente, ga je pred leti spodbudilo za poklicno pot vzgojitelja. »Dobil sem občutek, da mi delo z otroki leži. Opravil sem poklicno prekvalifikacijo in začel delati v ankaranskem vrtcu kot pomočnik pri več skupinah ter se tako seznanil z delom od jasli naprej,« pove Matjaž. Pri delu ga navdušuje predvsem energija otrok: »To, kako te sprejmejo ob prihodu v igralnico, kako izkazujejo hvaležnost, njihovo veselje na obrazu.«
Doslednost in neomajnost, a tudi senzibilnost in razumevanje
Zelo podobnih misli je tudi Matej: »Prednost tega poklica je, da si v stiku z energijo majhnih otrok, ki so izredno dojemljivi in srkajo znanje kot spužve. To te kot človeka polni, a te lahko tudi hitro izčrpa, če se ne znaš ustrezno energetsko opremiti in si postaviti neke meje.« Seveda so tu tudi številni izzivi. »Izziv je biti konstanten in dosleden ter jasen in po potrebi neomajen,« meni Matjaž. »Sčasoma razviješ občutek, kdaj otrok dejansko potrebuje pozornost, ker ima neko težavo, in kdaj skuša nekaj izsiliti. Iz izkušenj vidim, kako pomembno je tudi, da ne reagiraš preveč zaletavo. Če delaš z otroki, moraš imeti neko mirnost v sebi. Po potrebi seveda dvigneš glas, obenem si pa si dojemljiv in razumevajoč,« doda.
Oba z Matejem opažata spremembe v generacijah otrok, ki se vse bolj družijo s pametnimi napravami: Ko je očitno, da gre za prekomerno uporabo, skušata na to opozoriti starše. Glede upadanja gibalnih sposobnosti otrok menita, da je ta splošni trend sicer opaziti, vendar stanje ni tako zaskrbljujoče kot ponekod drugod po svetu. »Je pa res, da so otroci v nekaterih pogledih preveč varovani. Skorajda ne vidiš več otrok s potolčenimi komolci in koleni,« opaža Matjaž. »Za otroke bi bilo koristno, če bi imeli več svobode in bili bolj izpostavljeni določenim dejavnostim ter tako razvijali lastno samostojnost,« doda Matej in sklene: »V tem pogledu je Ankaran idealno mikrookolje, saj je dovolj majhen, da otroci lahko nekatere stvari počnejo povsem samostojno, gredo na primer sami na trening, v trgovino, glasbeno šolo ali knjižnico.«
Uredništvo
