Tia Krašovec: »S kopičenjem nekakovostnih oblačil škodujemo okolju«

Septembra je diplomirala in se nekaj časa poigravala z mislijo, da bi študijsko pot nadaljevala v kateri od tujih modnih prestolnic, a se je naposled vendarle odločila, da ostane v Ljubljani in nadaljuje magistrski študij na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Zakaj je pretehtala odločitev, da študijsko in karierno pot nadaljujete na domačih tleh?
»Trudim se potovati naokrog in raziskovati, kje bi se našla kot oblikovalka. Pred dvema letoma sem prvič obiskala Milano, lani Barcelono, za modne oblikovalce je tudi sever zanimiv … Priznam, da sem veliko razmišljala o tujini, a se mi je v letu 2022 doma začelo ponujati vse več priložnosti. Bilo je res pestro leto; postala sem asistentka kostumografije v oddaji Znan obraz ima svoj glas, vse bolj sem bila vpeta v snemalne projekte glasbenice in partnerke Masayah ter ekipe 5. Kader. Začela sem dobivati veliko povpraševanj za kostumografijo, kar je privedlo tudi do sodelovanja pri mladinskem filmu Žige Kukoviča Gepack, ki je izšel konec januarja.«

Ne gre spregledati, da ste leta 2022 prejeli tudi fakultetno Prešernovo nagrado. Kako ste si jo prislužili?
»Bila sem v ožjem izboru študentov, ki jim je fakulteta zaupala izdelavo kostumografije za operno predstavo Agripina. Vsakemu izmed nas je bil dodeljen lik, za katerega smo oblikovali celotno kostumografijo v skladu s konceptom in vsebino operne predstave. Na to nagrado sem zelo ponosna.«

Izkazali ste se tudi z zanimivo modno kolekcijo Global Warning, ki ste jo izdelali kot diplomsko delo. Kako ste jo zasnovali?
»Izdelala sem kolekcijo sedmih modnih silhuet, ki je temeljila na moji predstavi o vplivih globalnega segrevanja na prihodnost človeštva. Izbirala sem hladne barve; sivo, belo, črno, odtenke modre … Veliko sem se ukvarjala z raziskavo vpliva modne industrije in nasploh mode na svet, naravo, naše potrošništvo. V diplomskem delu z naslovom Unisex kolekcija oblačil Global Warning sem opisala proces oblikovanja avtorske kolekcije, za katero sem našla začetni navdih med raziskovanjem in opazovanjem svetovno znane kolekcije Alexandra McQueena Plato’s Atlantis. Glavno izhodišče za kolekcijo so bile različne teksture taljenja ledu kot posledice globalnega segrevanja.

Do kakšnih ugotovitev ste prišli?
»Smo na točki, s katere se bo težko vrniti. Močno se je uveljavila hitra moda, ki ima zelo škodljiv vpliv na okolje. Oblačila, ki jih kupujemo, so slabe kakovosti, saj hitro izgubijo barvo ali se razvlečejo, zaradi nenehno spreminjajočih se modnih trendov se jih tudi hitro naveličamo in kupujemo nova. Prva napaka je torej kopičenje v garderobnih omarah, druga pa, da z odsluženimi oblačili ljudje ne znajo pravilno ravnati.«

Kaj svetujete?
»Ljudi pogosto nagovarjam k nakupovanju ‘vintage’ in ‘second hand’ oziroma rabljenih oblačil, ki so veliko bolj kakovostna od tistih, ki jih lahko kupimo na primer v trgovinah hitre mode, predvsem pa so edinstvena. Narejena so iz kakovostnih materialov, ki jih je danes težko dobiti oziroma jih sploh ne proizvajajo več. S pomočjo second hand ali vintage oblačil tudi lažje najdemo svoj jaz/svoj stil znotraj mode, dosežemo neko drugačnost oziroma unikatnost.«

Kaj delamo narobe pri ravnanju z odsluženimi oblačili?
»Velikokrat vidim vreče z oblačili, odložene kar pri zabojnikih za odpadke. Tudi na koncu Frenkove ulice pri zaklonišču, kjer sem živela, so bila oblačila velikokrat odložena poleg smetnjakov. Marsikdo najbrž sploh ne ve, da tekstil tja ne spada, saj vsebuje tudi plastiko, poliestre. Treba ga je pravilno reciklirati.«

Kaj storite vi s svojimi oblačili, ko se odločite za osvežitev garderobne omare?
»Običajno objavim na socialnih medijih, da določenega kosa ne potrebujem več; morda pa pride prav kakšnemu modnemu oblikovalcu, ki ga lahko predela, ponovno uporabi. Oblačila, ki smo se jih naveličali, a so dobro ohranjena, lahko podarimo raznim preverjenim dobrodelnim organizacijam, ki so v to usmerjene, morda bodo prišla prav kakšni družini v stiski. Oblačila, ki v naših omarah izgubijo pomen, lahko oddamo tudi v zabojnike organizacije Humana ali podjetja Ekotekstil, ki zbirata tekstilne izdelke za namen ponovne uporabe.«

Omenili ste svojo domačo ankaransko ulico, od koder ste se že pri 15 letih preselili v Ljubljano. Koliko Ankarančanke po vsem tem času še ohranjate v sebi?
»Uh, bi rekla, da kar veliko! (Smeh) Dom je vedno dom. Kraj, kjer si odraščal, te izoblikuje v osebo, kakršna ostajaš vse življenje. Ankaran je res krasen kraj, ki bi sicer za moje pojme lahko dosegel še več od tega, kar zdaj ponuja, a se zavedam, da vsaka stvar terja svoj čas. Ankaran je neizogibno vedno z mano, saj so skoraj vsi ljudje, s katerimi redno sodelujem, vključno s partnerko Mio, Ankarančani. Pri vsem, kar počnem, vedno posegam po svojih koreninah. Izhajam iz tega, kdo sem in kaj sem, in nenazadnje tudi, od kod sem. Ankaran je pač moje mesto in bo vedno z mano.«

Ste tudi prejemnica univerzalne štipendije, ki jo Občina Ankaran podeljuje vsem dijakom in študentom iz Ankarana. Kaj vam pomeni ta spodbuda?
»Odkar sem se pri 15 letih odselila v Ljubljano, sem na razne naslove razposlala veliko prošenj za štipendijo, a sem bila pri tem vselej neuspešna, kljub vsem takratnim dosežkom na plesnem področju in kasnejšim na modnem. Ko mi je bila dodeljena štipendija Občine Ankaran, sem bila res presrečna. Brez nje bi v Ljubljani veliko težje shajala, še posebej v času inflacije, ki jo vsi občutimo.«

Do nedavnega je bil ples tako rekoč središče vašega življenja. Kakšno vlogo ima danes, ko se vse bolj intenzivno posvečate modnemu oblikovanju in kostumografiji?
»Ko sem leta 2022 prenehala učiti, je to bil kar velik šok, saj sem bila od 6. leta starosti vajena rednih plesnih treningov najmanj trikrat tedensko po več ur. Modno oblikovanje me je resda povsem potegnilo vase, a vsak projekt, ki se ga lotim, naj gre za kolekcijo ali snemanje, se nekako začne v gibanju, v tej telesnosti, ki jo bom prav zaradi plesa vedno nosila s sabo. S plesom sem še vedno povezana tudi zaradi sodelovanja z Masayah, saj smo z ekipo na njen oder pripeljali plesalce. Od plesa se torej nisem umaknila, le stopila sem na drugo stran. Zdaj nisem več tista, ki pleše, temveč tista, ki ima priložnost plesalcem ponuditi oder.«

Uredništvo