Prsti obeh rok ne zadoščajo, da bi našteli vse projekte, kjer je Aljaž Lavrič doslej že pustil svoj pečat. Med njimi je več prispevkov h kulturnemu utripu v nekdanjem koprskem skladišču soli, bodočem kulturnem stičišču Libertas. So številna sodelovanja pri snemalnih podvigih ankaranskega društva 5. kader. Bil je del ekipe študentk in študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki so si z razstavo Ponjava 4 prislužili Prešernovo nagrado. Svoje fotografije je že postavil na ogled tako v domačih logih – na primer na piranskem Svetilniku ter ob koprskem Bastionu – kot na ljubljanskih galerijskih stenah.
Aljaža Lavriča navdušuje umirjeni tempo dela, ki ga narekuje proces izdelave analognih fotografij. (Foto: Uredništvo)
Po sledeh Valvasorjevih zapisov
Ena pomembnejših je bila februarska razstava v ljubljanski galeriji Photon, kjer je fotografije v kombinaciji s pretakanjem vode umestil v zanimivo prostorsko postavitev. »Že dlje časa razvijam projekt o Cerkniškem jezeru, pri čemer sledim bakrorezu Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v Slavi vojvodine Kranjske izpisal, kateri kanal se pretaka v katero jezero in s tem ustvaril nekakšen geografski popis. Odločil sem se, da bom sledil njegovim zapisom in poskusil najti vse te jame,« o svojem aktualnem ustvarjalnem izzivu pove mladi umetnik, ki se je po študiju na novogoriški Akademiji za umetnost vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer pravkar zaključuje magistrski študij. Za magistrsko nalogo si je omislil razvojni projekt, skozi katerega želi shematske prikaze, diagrame, povezati s fotografijo. Analogno, kajpak.
Kot pravi, se je s fotografijo začel spogledovati relativno pozno. »Sprva sta me bolj zanimala animacija in film, a sem med študijem v Novi Gorici prešel na fotografijo. V primerjavi s filmom pri fotografiji ne gre za timsko delo in zdelo se mi je, da lažje delujem, če lahko sam poskrbim za vse,« pojasni svoj prehod z gibljivih slik k tistim, ujetim na papir.
Poigrava se s podobami in filmom kot materialom
Zakaj analogna in ne digitalna fotografija? »Analogna fotografija mi je bolj pri srcu, ker je vse bolj taktilno in dostopno v fizični obliki. Všeč mi je, da lahko naredim kaj s filmom kot materialom, ne le s samo podobo. Predvsem pa uživam v bolj umirjenem tempu dela, ki ga terja proces izdelave analogne fotografije z vsemi svojimi časovno zahtevnimi postopki,« razloži Aljaž in doda: »Pri analognem fotografiranju moraš biti bolj previden, trikrat premisliš, preden boš pritisnil na sprožilec. Ker imaš na voljo omejeno količino filma, si bolj selektiven, kar ti posledično bolj izostri pogled.«
Aljaž, ki je sicer odraščal v Piranu, je bil z Ankaranom povezan, še preden je postal naš občan: »Ko sem neko poletje delal na Študentu, sem spoznal ekipo društva 5. kader in ugotovil, da imamo veliko skupnega. Zdaj že kar redno sodelujem na njihovih snemalnih setih, kjer mi je všeč sproščeno delovno vzdušje.« V različnih vlogah, od asistenta kamere do mojstra osvetlitve, je sodeloval pri več projektih 5. kadra, med drugim pri snemanju kratkega igranega filma Za vsako ceno, videospotov izvajalcev, kot so Masayah, Zmelkoow, Ari … ter nazadnje pri večjem snemalnem projektu, o katerem bo v prihodnje gotovo še slišati.
Razstava z naslovom Karkoli Pluje Tvojo Barko na piranskem Svetilniku je bila Aljažev zaključni projekt študija na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. (Foto: osebni arhiv)
V ljubljanski galeriji Photon je Aljaž s prostorsko instalacijo, poimenovano Shema A–F, poustvaril Valvasorjevo upodobitev presihajočega Cerkniškega jezera. Fotografije so se v koritih, med katerimi je krožila voda, razvijale in se po drugi strani tudi spirale, »presihale« v pozabo. (Foto: osebni arhiv)
Uredništvo
