V pogovoru za Amforo nam je mladi Ankarančan, ki se prav te dni veseli prihoda tretjerojenke, zaupal, kaj ga je privedlo do odločitve za poklic pilota, kako je bilo presedlati iz vojaškega v gasilno letalo in zakaj se med gašenjem iz zraka na trenutke počutiš kot na vlakcu smrti.
Ste že kot otrok sanjali, da bi postali pilot?
»Od nekdaj me je zanimala tehnika, rad sem imel modeliranje in podobno. Nisem pa kot otrok še imel izdelane želje o tem, kaj želim postati.«
Kdaj je torej dozorela odločitev za ta poklic?
»Zorela je sproti. Na fakulteto za strojništvo sem se vpisal brez posebnih pričakovanj, kam me bo študij privedel. V drugem letniku smo izbirali med tremi študijskimi smermi; energetiko, mehatroniko in smerjo prometni pilot letala ali helikopterja. Izbral sem slednjo. Ob koncu tretjega letnika sem se odločil, da se prijavim na razpis Slovenske vojske. V kratkem času sem diplomiral, saj je to bil pogoj za prijavo. Uspešno sem opravil selekcijo, čemur sta sledili častniška in nato še letalska šola. Naslednja štiri leta sem bil član 152. letalske eskadrilje kot pilot letala pilatus PC-9. Med epidemijo covida-19 sem začutil, da želim graditi svojo nadaljnjo poklicno pot brez etikete vojaškega pilota, in čez čas sem se odločil, da dam odpoved. Po naključju se je takrat odprlo delovno mesto za pilota letala air tractor, uspešno sem se prijavil in zdaj sem tu.«
Se še spomnite občutkov ob vašem prvem samostojnem poletu?
»Seveda. Licenco pilota športnega letala sem pridobil med drugim in tretjim letnikom v Aeroklubu Portorož. Imel sem odličnega prvega inštruktorja, Igorja Lorgeta, ki je žal umrl v letalski nesreči. Zelo sem užival v prvih urah letenja z njim. Ko me je posedel samega v letalo in me poslal na prvi samostojni let, sem bil seveda vznemirjen. Po dveh uspešno opravljenih šolskih krogih sem pristal in sledil je krst. Zelo lepi občutki so, ko se zaveš, da si sposoben letenja, da imaš nadzor in da lahko samemu sebi povsem zaupaš.«
Kakšna je razlika med pilotiranjem športnega letala in vojaškega pilatusa?
»Od hobija do poklicnega letenja je velik preskok. Po prvi vožnji z letalom pilatus mi je postalo jasno, da je to povsem drugačna filozofija letenja. Vse je drugače, hitrost, obnašanje letala … Kot bi presedlal z avta na motor. Pri poklicnem letenju sta potrebna stroga disciplina in spoštovanje norm. Ne le zaradi varnosti, pač pa tudi zato, da si sposoben optimalno izvesti nalogo, ki jo dobiš v vojaškem ali pa gasilskem letalu.«
Letos ste se pridružili novi enoti za gašenje iz zraka, ki deluje v okviru Uprave RS za zaščito in reševanje. Za letenje in gašenje z letalom air tractor se s kolegom urita s pomočjo izkušenih tujih pilotov. Kako poteka usposabljanje?
»Pravi čas za najino šolanje bo prišel jeseni, ko se bo požarna sezona umirila. Med poletjem smo se osredotočili predvsem na podporo gašenju, imela pa sva tudi priložnost leteti z mentorji – dva prihajata iz Španije, tretji pa je Italijan – in jih opazovati v akciji. Zajemanje vode in gašenje sem med julijskim požarom na Krasu spremljal z zadnjega sedeža enega izmed air tractorjev.«
Kako ste to doživljali? Gašenje iz zraka običajno ovira zelo slaba vidljivost zaradi dima, ki se dviga s tal …
»Dokler tega ne doživiš, si težko predstavljaš, kako zelo zahtevno je opraviti pravilen odmet vode med letenjem nekaj deset metrov nad tlemi v nični vidljivosti in na meji zmogljivosti letala. V takšnih razmerah te v zraku lahko hitro zgrabi strah, če se ne prepustiš pilotu in mu zaupaš, da ve, kaj dela. In tuji piloti, ob katerih poteka usposabljanje, zelo dobro vedo, kaj delajo.«
Kaj se zgodi z letalom, ko naenkrat odvrže tri tone vode?
»Občutek je, kot da si na vlakcu smrti v zabaviščnem parku. Letalo naenkrat odvrže skoraj tolikšno težo vode, kolikor je samo težko. Letalo med gašenjem že tako ves čas leti na mejah zmogljivosti in blizu hitrosti, ki je zaradi svojih aerodinamičnih in strukturnih lastnosti ne sme preseči, hkrati pa je zelo blizu hitrosti zloma vzgona; torej če pade pod določeno hitrost, lahko izgubi vzgon in strmoglavi. Dodatne aerodinamične učinke povzroči odmet vode. Ko letalo odvrže vodo, na sebi občutiš dva- do trikratno silo teže, letalo pa gre svojo smer, običajno navzgor. Pilot mora tedaj s pravilnimi kontra manevri poskrbeti, da letalo ostane na svoji trajektoriji.«
David Necmeskal (drugi z leve) se v prostem času posveča glasbi. Kot kitarist se je letos pridružil celjski zasedbi Radio Jam. (Foto: osebni arhiv)
Enota za gašenje iz zraka za zdaj domuje na letališču Jožeta Pučnika, v prihodnje pa bi lahko zanjo uredili divaško letališče. Kaj menite o tej možnosti?
»To bi bilo zelo smiselno, saj bi bili bliže centru požarne ogroženosti, enota bi bila ‘na svojem’ in ne bi bila podrejena zunanjim službam mednarodnega letališča. Bi pa bilo treba divaško letališče za takšno namembnost preurediti oziroma dograditi.«
V Divači bi bili tudi bliže svojemu domačemu kraju. Se še vedno počutite Ankarančan, čeprav že od študijskih let živite v Ljubljani?
»Absolutno! Že dlje časa razmišljam, da bi se moral kaj dobiti s prijatelji iz Ankarana, saj se že dolgo nisem.«
Kako poskrbite za svoj duševni mir, s čim se ukvarjate, ko niste v službi?
»Sem roker po duši in že od nekdaj igram kitaro. Nedavno sem se pridružil celjski zasedbi Radio Jam, s katero pridno vadimo. Sicer pa je središče mojega življenja vsekakor družina, ki se bo vsak čas povečala, saj konec avgusta pričakujemo rojstvo punčke.«
Uredništvo
