Ema Stopar: »Fizika mi je všeč, ker razlaga naravo«

»Od nekdaj sta mi bili všeč tako matematika kot fizika. Fizika predvsem zato, ker razlaga naravo. Zdi se mi fascinantno, da poznamo matematične izraze, ki znajo napovedati pojave v naravi in razložiti, zakaj se nekaj zgodi, kot se zgodi. To me navdušuje, saj mi je bila narava vedno všeč in zdaj se približujem temu, da bi bolje razumela, kako deluje,« Ema razloži, zakaj je bil po zaključeni gimnaziji v Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana študij fizike zanjo povsem logična izbira.

S kvantno fiziko do varne komunikacije

Študira fiziko kondenzirane snovi, kar je, kot pravi, kar obsežna veja fizike. »To je fizika delcev, ki se med sabo čutijo oziroma med njimi poteka interakcija. Zanima me fizika snovi, zanimajo me atomi,« pove. V čarobni svet najmanjših delcev se potaplja tudi med študentskim delom v laboratoriju, kjer razvijajo kvantni detektor za detekcijo radiofrekvenčnih valov. »To je detektor, ki deluje na osnovi kvantne fizike, torej je nekakšen kvantni radio. Njegova prednost je v tem, da omogoča varno komunikacijo. Če ima anteno, lahko vsak posluša isti signal, isto frekvenco. Kvantni detektor pa tega ne dopušča, posluša lahko samo tisti, komur je namenjeno, kar pomeni, da preprečuje krajo informacij in predstavlja potencial za novo delovanje komunikacijskih naprav,« pojasni Ema in ponudi še natančnejšo razlago: »Detektor deluje na osnovi atomov. Imamo cezijeve atome, ki jih vzbujamo v visoko vzbujena stanja, čemur pravimo Rydbergovi atomi. Razvijamo torej kvantni senzor z Rydbergovimi atomi.«

Čeprav kvantna fizika in z njo kvantna mehanika obstajata že natanko 100 let, sta postali v zavesti splošne javnosti bolj prisotni šele v zadnjem desetletju, zlasti prek medijskega poročanja o neslutenih zmogljivostih kvantnih računalnikov in astronomskih finančnih vložkih v njihov razvoj. Je kvantni napredek nekaj, zaradi česar nas mora skrbeti? »Mislim, da moramo prevzeti odgovornost za to, da bomo nove stvari uporabljali na moralen način. Ne gre zaustavljati napredka znanosti, zato ker bi se bali negativnih posledic. Na nas pa je, da znanost pravilno uporabljamo,« razmišlja Ema.

Ni se še odločila, ali bo po magistrskem študiju opravljala tudi doktorat, v vsakem primeru pa se veseli svoje prihodnje poklicne poti: »Rada bi še naprej delala fiziko, rada bi razvijala nove stvari, najraje znotraj kakšnega zanimivega podjetja.«

Povsod je lepo, najlepše pa v skali

Ljubezen do narave je Emi poleg izbire študija narekovala tudi izbiro športa, ki jo najbolj veseli. Oba z bratom dvojčkom Matevžem, ki smo ga v rubriki Naši štipendisti predstavili aprila lani, sta se že v otroštvu začela ukvarjati s plezanjem. Z izjemo napornih študijskih obdobij, ko je ostajala prikovana za mizo, je plezanje ves čas stalnica v njenem življenju. »Ukvarjam se tako z dvoranskim plezanjem kot s tistim v naravi. Po opravljenih študijskih in delovnih obveznostih grem popoldne v dvorano, med vikendom pa raje v skalo. Pozimi najpogosteje v Osp, sicer pa na Gorenjsko,« pove. Da bi v skali kdaj občutila strah? Nikakor ne: »Če ne delaš neumnosti, je športno plezanje 100-odstotno varen šport. Seveda nikoli ne bom šla plezat z nekom, ki mu ne zaupam. Sicer pa se mi zdi vožnja z avtom po avtocesti veliko nevarnejša od plezanja.«

V športnem duhu je Ema preživela tudi del poletnega oddiha. »S fantom ter z bratom in njegovo punco smo šli plezat v Švico.« Odkar je Matevž začel magistrski študij na Švedskem, ga zelo pogreša. »Skupaj sva preživela vse etape odraščanja; otroštvo, osnovno in srednjo šolo, treninge plezanja in tudi med dodiplomskim študijem sva štiri leta živela skupaj. On je še vedno tista oseba, ki me najbolje pozna. Kdor nima nekoga tako blizu, si ne more predstavljati, kako dragoceno je to,« je hvaležna za čvrsto vez z bratom.

Uredništvo