Emi Jurič: »Pomemben del odbojke je, da znaš spodbujati ekipo«

Kako bi v treh besedah opisali izkušnjo s svetovnega prvenstva?
»Mislim, da jo najbolje povzamejo besede čustveno, novo in nepozabno. Nastop na svetovnem prvenstvu je bil nov tako zame, ki sem bila novinka v članski ekipi, kot za starejše in bolj izkušene igralke. Čustveno je bilo predvsem zato, ker je občutek, ko igraš za svojo državo, nekoliko drugačen, kot ko igraš za klub. Čutiš drugačen pritisk, a vsekakor pozitiven. Posebna izkušnja je tudi srečati v živo igralke, po katerih se zgleduješ in jih spremljaš po televiziji, oziroma celo igrati proti njim.«

V medijskih objavah so izpostavili, da ste bili najmlajši in najmanjši izmed članic. V Ankaranu pa dobro vemo, da znate biti tudi najglasnejši na parketu. Je bilo tako tudi na Tajskem?
»(Smeh.) Na začetku še ne, saj sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na nove soigralke, potem pa sem se sprostila. To, da si glasen in da znaš spodbujati ekipo, se mi zdi pomemben del odbojke. Mislim, da to nalogo dobro opravljam.«

Odlično opravljate tudi naloge sprejemalke, ki so vam običajno dodeljene v ekipi. Članski selektor Alessandro Orefice pa vam je na SP namenil položaj libera. Vam je ta sprememba ustrezala?
»Libera sem že igrala v mlajših kategorijah, tako da to zame ni bil tako velik preskok. Je pa vsekakor drugače igrati libera v članski ekipi, gre za drugačen nivo in tudi naloge so nekoliko drugačne.«

Vaša sestra dvojčica Tani je na lanskih kvalifikacijah zabila odločilni as, ki je člansko reprezentanco ponesel na SP, nato pa je bila primorana nekaj časa mirovati zaradi poškodbe ramena. Kako je bilo igrati brez vašega stebra stabilnosti, kot ji pravite?
»Vsekakor je brez Tani drugače. Vedno mi pomaga skozi igro, druga drugo spodbujava. Ko je ob meni, se počutim bolj samozavestno. A ker je bil ta cikel res dolg, sem se nekako privadila igrati brez nje, mi je pa z njo vsekakor bolje.«

Kako so vas po vrnitvi s Tajske sprejeli v domačem klubu?
»Tistega dne, ko smo se vrnili, sem si šla najprej malo odpočit domov, saj je bilo potovanje s Tajske res dolgo. Zvečer pa so mi člani kluba pripravili presenečenje. Po treningu so me obiskali na domu in mi prinesli torto, cvetje in plakat.«

Katera nova znanja in veščine, ki ste jih osvojili na SP, prinašate v Ankaran?
»Vsekakor je zelo pomembno dobro sodelovanje znotraj ekipe in s trenerji. To v Ankaranu sicer že imamo, a lahko še nadgradimo. V reprezentanci sta prisotna tudi visoka profesionalnost na treningih ter drugačen odnos do tega športa, v smislu, da je odbojka res postavljena na prvo mesto.«

V OK Ankaran s članicami začenjate nov tekmovalni cikel znotraj prve lige. Kakšna so vaša pričakovanja?
»Mislim, da smo dobro pripravljene in uigrane, zato imam visoka pričakovanja in upam na kakšno medaljo.«

Kakšno prihodnost vidite za slovensko žensko odbojko?
»Marsikdo morda podcenjuje slovensko žensko odbojko, ker v preteklosti ni bilo velikih rezultatov. A mislim, da je sedanja generacija članic jasno pokazala, da se vsi trudimo, da bi se ženska reprezentanca približala nivoju moške. Tudi v mlajših selekcijah je veliko perspektivnih deklet, ki se trudijo nekaj narediti.«

Kaj pa si v prihodnje želite zase?
»Moj prvi cilj je, da zaključim šolanje na športnem oddelku Gimnazije Koper. To sezono bom še igrala v Ankaranu, za naprej pa še nimam konkretnih načrtov. Bi pa z veseljem šla igrat odbojko tudi v tujino, v najboljše ekipe in države na svetu.«

Kam najraje?
»Izmed tujih držav mi je najbliže Italija, tako po razdalji kot po načinu življenja. Zelo mi je všeč klub Conegliano, ki ima trenutno najboljšo ekipo odbojkaric na svetu.«

Uredništvo