Gasilstvu je Jeanette Kalčič predana že od otroštva, ko se je kot osnovnošolka najprej pridružila PGD Pobegi, kasneje, ko se je priselila v Ankaran, pa je postala članica PGD Hrvatini. Prihodnje leto namerava opraviti tečaj za operativko, ki se mu je letos odrekla na račun priprav na splošno maturo. »Ko sem bila otrok, je bilo gasilstvo ena izmed šolskih dejavnosti, zdelo se mi je zanimivo in sem se pridružila. Imeli smo različna tekmovanja in vaje. Teh se udeležujem tudi zdaj, poleg tega pa pomagam pri drugih gasilskih dejavnostih, denimo šagrah,« pove.
V gasilskih vrstah je vse več deklet
Udeležbe v gasilskih intervencijah, ki utegnejo biti tudi nevarne, je ni strah. »To me ne skrbi, rada pomagam, kolikor se da. Tako dobiš veliko izkušenj in si bolj pripravljen na to, kar ti prinese življenje,« razmišlja. Meni, da je gasilstvo v Sloveniji zelo cenjeno, a bi si zlasti prostovoljni gasilci zaslužili še več hvaležnosti in podpore, »saj so kljub temu, da to ni njihova služba, vselej pripravljeni pomagati, podnevi in ponoči«. Čeprav gre za pretežno moško dejavnost, Jeanette opaža, da je v gasilskih vrstah zadnja leta vse več deklet. »Vsekakor gasilstvo potrebuje tudi ženske sile. Včasih se izkažejo celo bolje kot moški, saj hitreje vidijo širšo sliko in najdejo rešitve,« se nasmehne.
Jeanette v gasilski opravi. (Foto: Osebni arhiv)
Na vprašanje, kaj bo, ko bo velika, je kot otrok imela Jeanette jasen odgovor: veterinarka. A z leti si je premislila. »Spoznala sem, da ne bi mogla opravljati tega poklica, saj imam preveč rada živali in jim ne bi mogla vzeti življenja, če bi to bilo potrebno,« razloži. Tako je padla odločitev za zobozdravstvo. Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo zobotehnično šolo v Ljubljani, ki jo je zaključila lani, v letošnjem šolskem letu pa je opravljala maturitetne tečaje na ljubljanski Gimnaziji Poljane in se pripravljala na splošno maturo. Ta je namreč predpogoj za vpis na študij dentalne medicine, ki ga namerava začeti jeseni.
Čeprav že od prvega letnika srednje šole živi v Ljubljani, se redno vrača domov. »Letos sem zaradi šolskih obveznosti sicer prihajala v Ankaran redkeje kot običajno, sem pa tu preživela vsa poletja doslej, saj sem vsako leto delala v strežbi v gostinskem lokalu v Valdoltri,« pravi Jeanette.
O sebi pove še, da jo navdušuje šport. »Dobra sem v odbojki,« ne skriva. »V dijaškem domu v Ljubljani smo imeli ekipo in tekmovali z drugimi ekipami dijaških domov po Sloveniji. V 3. in 4. letniku sem bila kapetanka te ekipe in v 4. letniku smo osvojili prvo mesto v državi,« je ponosna. Drugi šport, v katerem se je udejstvovala od malega, pa je povezan z njeno največjo ljubeznijo – konji: »Tata je delal v Lipici, tako da sem bila tako rekoč od rojstva na konju. Jahanje sem tudi resno trenirala. Opravila sem programa Jahač 1 in Jahač 2, ko sem prišla v Ljubljano, pa sem začela trenirati preskakovanje ovir. Bila sem tik pred tem, da bi dobila licenco za preskakovanje ovir in začela tekmovati, a to je zelo drag šport in so stroški žal postali previsoki.«
»Ko pridobiš njihovo zaupanje, ti konji izkažejo ljubezen, ob njih se počutiš dobro,« pravi Jeanette. (Foto: Osebni arhiv)
Kljub temu ni izgubila stika s konji, nasprotno. Da si je lahko plačevala inštrukcije jahanja, je delala na hipodromu v Stožicah, kjer je oskrbovala konje. Med epidemijo covida-19 je delala s konji in nekaj časa tudi poučevala jahanje v okviru izolskega društva Hippos. Tam je vzpostavila posebno vez s prav posebno kobilo po imenu Happy, ki je zaradi zapletenega značaja ni mogel jahati vsak, zato je tudi izgubila precej mišične mase. »Takoj sem začutila močno povezanost z njo. Skrbno sem se ji posvečala in naposled mi je dovolila, da jo jaham. Veliko truda sem vložila v delo z njo; toliko sem jo natrenirala, da je po nekaj mesecih pridobila vso izgubljeno mišično maso in postala povsem drugačen konj. Bila sem res vesela zanjo, veliko me je naučila,« se Jeanette spominja prisrčnega odnosa s Happy. Pobaramo jo, kaj jo najbolj navdušuje pri konjih, zakaj jih ima tako rada. »Konji so naravni terapevti. Kot take jih tudi uporabljajo za terapije pri osebah s posebnimi potrebami ali z drugimi težavami. Že če stojiš v bližini konjev, lahko začutiš povezanost z njimi. Ko pridobiš njihovo zaupanje, ti izkažejo ljubezen; ob njih se počutiš dobro. Na svoj poseben način zdravijo.«
Uredništvo
