Linda Rotter Pribac predseduje svetu Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Ankaran že od njenega nastanka v začetku leta 2015. (Foto: Uredništvo)
Kako se je v minulih desetih letih razvijala Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Ankaran?
»SSIN Ankaran je nastala sočasno z Občino Ankaran in je podobno kot občina začela pri temeljih. Ni imela ne zaposlenih ne prostorov niti statuta. Treba je bilo urediti osnovno dokumentacijo, napisati statut in formalizirati registracijo samoupravne skupnosti ter pričeti z delom sveta. Tudi prvi svet SSIN Ankaran je bil izvoljen na volitvah jeseni 2014 sočasno z izvolitvijo župana in občinskega sveta.«
Kako je SSIN po začetnih formalnostih začela z delovanjem? Katerim temam in področjem ste se najprej posvetili?
»Na prvih sejah sveta smo se pogovorili o temah, ki so sicer pereče tudi na vseh ostalih območjih, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in smo se jim posvečali že v okviru društva Skupnost Italijanov Ankaran, ustanovljenem leta 2011. To so izobraževanje v italijanskem jeziku, spoštovanje dvojezičnosti, spoštovanje pravic italijanske narodne skupnosti in seveda, kar je najbolj pomembno, prizadevanje za ohranjanje in oživljanje uporabe italijanskega jezika in italijanske kulture na tem območju.«
Kako ste se lotili teh izzivov?
»Kar zadava dvojezičnost, v Ankaranu nismo imeli težkega dela, saj se občina trudi, da bi jo dosledno spoštovala. Seveda je vselej možno narediti še več in še bolje. Denimo pri imenih ulic, saj so nekateri stari prevodi zgrešeni in bi jih bilo treba popraviti. Takšen primer je tabla, na kateri je napis Jadranska ulica preveden v Strada del Adriatic. Po zgledu nekaterih drugih občin bi lahko uvedli tudi table z zgodovinskimi imeni določenih območij, kot je denimo hrib Montemoro, ki se ga je v novejšem času oprijelo ime Iskra. Pred leti smo opravili niz pogovorov s starejšimi domačini, povečini pripadniki italijanske skupnosti, ki so o zgodovini kraja in njegovi kulturni dediščini povedali veliko zanimivega.«
Kaj je SSIN Ankaran in kaj Skupnost Italijanov Ankaran?
Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti (SSIN) so javne ustanove, ki so v skladu z Zakonom o samoupravnih narodnih skupnostih začele nastajati po letu 1991. Pred tem so italijanske narodnosti delovale samo v okviru društev in pod okriljem Italijanske unije. Ankaranska SSIN, ustanovljena v začetku leta 2015, se skupaj z izolsko, koprsko in piransko združuje v krovno Obalno SSIN (predseduje ji Alberto Scheriani). V Ankaranu imamo poleg SSIN, ki je nosilka pretežno institucionalnih nalog in zaščite pravic italijanske narodne skupnosti, tudi društvo Skupnost Italijanov Ankaran (predseduje mu Guglielmo William Tell), ki skrbi za kulturne in druge vsebine.
Prav s ciljem predstaviti zgodovino kraja namerava SSIN izdati knjigo o Ankaranu. Kako poteka njena priprava in kakšna bo vsebina?
»Konec lanskega leta smo izdali zloženko, ki v grobem napoveduje vsebinska poglavja knjige, to so ozemlje, zgodovina, krajevna imena, kultura in dediščina. Vsebine pripravlja skupina šestih strokovnjakov, od arhivistov in zgodovinarjev do kulturologov. Gre za zamudno delo, saj informacije črpajo iz številnih virov, ki se nahajajo na različnih lokacijah: v Kopru, Benetkah, Rimu, Trstu, Pazinu, Ljubljani … Želimo si, da bi ta knjiga v prihodnje služila kot osnova za ovrednotenje naše zanimive kulturne dediščine in da bi jo morebiti uporabljali tudi v izobraževalne namene.«
Ko sva že pri izobraževanju: kako pomembna je bila za SSIN Ankaran pridobitev italijanskega vrtca, torej ankaranske enote Vrtca Delfino blu?
»Zelo ponosni smo na to pridobitev in tudi hvaležni občini, da je prisluhnila našim potrebam in pristopila k vzpostavitvi enote italijanskega vrtca. Izobraževanje v italijanskem jeziku je namreč zelo pomembno za ohranjanje in krepitev narodne skupnosti. Z vrtcem, ki deluje v pritličju stavbe na Bevkovi 1 tik pod našo pisarno, zelo radi sodelujemo, otroci nas večkrat obiščejo in nam polepšajo dan. Tudi zato je za nas zelo pomembno, da nam je Občina Ankaran prav tu dolgoročno zagotovila prostore za naše delovanje. V neposredni bližini so vrtec, knjižnica in medgeneracijsko središče, kar nam omogoča, da ostajamo vpeti v kraj in sodelujemo z različnimi skupinami ljudi.«
Prostori so torej zagotovljeni, sledi še njihova preureditev. Kako ste jo začrtali?
»Prenovo načrtujemo v sodelovanju z občino. Največjega pomena bo ureditev manjše, ustrezno opremljene večnamenske dvorane, kjer bomo lahko prirejali različne kulturne dogodke, tako v okviru Skupnosti Italijanov Ankaran kot v sodelovanju z ostalimi društvi in skupinami. V mislih imamo razstave, predavanja, glasbene nastope manjšega obsega, literarne večere, gledališke predstave, filmske večere …«
Katere dejavnosti ste v minulih letih uspeli vzpostaviti v sedanjih prostorih?
»V okviru društva Skupnost Italijanov Ankaran so zaživeli razni tečaji, na primer tečaj zeliščarstva, kozmetike, risanja, petja, italijanščine … Otroci zelo radi obiskujejo tečaj kitare, ki ga vodi Janez Skaza, zelo pridni so tudi člani dveh gledaliških sekcij: Compagnia della Stanzetta in Club di teatro. Tudi v času pusta je pri nas živahno, saj tu gostimo člane skupnosti, ki si sami izdelajo kostume za udeležbo na pustni povorki v Miljah. Trudimo se prisluhniti željam ljudi in zagotoviti čim več različnih dejavnosti. S svojimi nastopi v italijanskem jeziku se radi predstavimo tudi na prireditvah, ki jih organizira Občina Ankaran oziroma Javni zavod Ankaran, in tudi na ta način promoviramo uporabo italijanskega jezika in tudi našega istrobeneškega narečja.«
Kakšne so vaše želje za prihodnjo razvojno pot ankaranske italijanske skupnosti?
»Sedanji svet, ki SSIN vodi že tretji mandat, si je zastavil razvojno pot, ki jo dobro pelje naprej. Upam, da bodo naši nasledniki znali uresničevati naše poslanstvo s še boljšimi in sodobnimi vsebinami. Predvsem si želim, da bi mladi ponotranjili našo kulturo ter uspešno krepili zavest o naši pestri in bogati zgodovini in kulturni dediščini ter z njo bogatili tudi širše lokalno okolje. Na splošno se mladi žal vse manj udejstvujejo v vsebinah, ki niso finančno zanimive. Želim si, da bi razumeli pomen delovanja za neko višje dobro, ne le zase. Kultura nasploh obogati človeka in jo je zato treba ustvarjati s srcem, ne pa zaradi finančnega doprinosa. In če bo te srčne želje vse manj, bo žal tudi vse manj kulture.«
Uredništvo
