Župnijo Ankaran od avgusta vodi župnik Jožef Krnc. (Foto: uredništvo)
»Svojčas sem bil v športu precej aktiven. Planinaril sem, letel z jadralnim padalom, tudi bordal,« preseneti z zanimanji, ki jih duhovnikom običajno ne pripisujemo. »Še bolj kot športnik pa sem gradbinec. Povsod, kjer sem, nekaj obnavljam ali gradim,« doda malo za šalo malo zares. Tako ga je ob prihodu v Ankaran že čakal pomemben gradbeni podvig, ki je zdaj vendarle pri koncu: gradnja cerkvenega zvonika. Še preden se je zvonik sredi decembra vzdignil 22 metrov visoko v ankaransko nebo, je nastal pričujoči pogovor za Amforo.
Začnimo pri koreninah: od kod prihajate?
»Prihajam z Dolenjske, iz majhne vasi poleg Šentruperta, ki je poznan tudi po Deželi kozolcev. Imam sestro in štiri brate. Še eden od bratov je tako kot jaz salezijanec. Po osnovni šoli sem obiskoval Gimnazijo Želimlje. Po študiju teologije sem nato služboval po raznih slovenskih krajih. V začetku tisočletja sem prišel za župnika na Škofije, naprej sem šel v Veržej in nato v Cerknico. Potem sem se avgusta 2019 vrnil na Škofije in v letošnjem avgustu prevzel še Župnijo Ankaran.«
Župljani cerkniške župnije so vam v zahvalnem pismu pripisali doslednost, točnost, odgovornost, ponižnost, spoštljivost, nevsiljivost, preudarnost, komunikativnost in delavnost. Se prepoznate v takšnem opisu?
»(Smeh) To je sicer laskavo, a morda nekoliko pretirano. Je pa res, da je bilo v Cerknici veliko trdega dela in niti tu v Ankaranu ne pričakujem zgolj prijetnih nalog, temveč tudi kakšen izziv.«
Kako se spopadate z izzivom vodenja dveh župnij hkrati?
»Ob sebi imam odlično ekipo pomočnikov. Z menoj je s Škofij prišel tudi gospod Mirko Rakovnik, starejši duhovnik, izvrsten kuhar, ki tudi pomaga pri bogoslužju. Od ponedeljka do četrtka je med nami tudi doktor sociologije in dolgoletni predavatelj v Rimu Jože Bajzek, ob sobotah pa prihaja iz Ljubljane gospod Janez Potočnik, čigar glavna naloga so večerna srečanja z mladino in pomoč pri nedeljskem bogoslužju.«
Salezijanci ste tu prisotni že od ustanovitve ankaranske župnije. Drži, da je vaše glavno poslanstvo prav delo z mladimi?
»Tako je. Letos naša župnija obhaja 60 let od ustanovitve. Gotovo se starejši spominjajo, kako so na Bridi začeli salezijanci. Prvi župnik je bil gospod Franc Stritar, za njim gospod Ivan Miklavc, pa potem Vinko Štrucl, Jakob Trček, Mirko Simončič in nato še gospod Franc Šenk. Vsak je na svoj način zaznamoval ta naš kraj. In ker se časi spreminjajo, se spreminja tudi vloga župnika in župnije. Čeprav javno mnenje cerkvi in duhovnikom ni ravno naklonjeno, so me tu ljudje lepo sprejeli, med njimi se dobro počutim. Drži, eden naših glavnih poudarkov je delo z mladimi. Mladi se že srečujejo pod to streho v okviru skavtov in oratorija kot animatorji ali udeleženci, obudili pa smo tudi mladinsko skupino, ki se redno srečuje ob sobotah zvečer. Velika želja je, da bi ponovno obudili tudi društvo Salezijanski mladinski center.«
Vaš prihod v Ankaran približno sovpada z začetkom delovanja tukajšnjega pokopališča, ki je nekoliko drugačno od klasičnih in je vpeto v kraj kot parkovna ureditev. Kako ga vi doživljate?
»Zame je pokopališče zelo pomemben kraj. To je kraj, kjer se srečata življenje in smrt, časno življenje in večno življenje. Predvsem je to zame kraj večnega počitka in kot takega ga dojemam v katoliškem smislu; da se s smrtjo življenje ne konča, ampak se nekako nadaljuje na drug način. Zato mi je zelo všeč, da je ankaransko pokopališče res zelo dovršeno in da imamo tudi do naših pokojnih zelo pomemben odnos. Ker če si sekamo korenine, tudi sami propademo.«
Prvi občan Ankarana, pokopan na tem pokopališču, je bil Franc Lampe, eden glavnih pobudnikov gradnje pokopališča. Malokdo ve, da je gospod Lampe skoval tudi križ, ki mu je namenjeno mesto na vrhu novega cerkvenega zvonika.
»Da, križ, ki ga je izdelal gospod Lampe, je že pozlačen in čaka na montažo. Takoj ko bo konstrukcija zvonika stala, bo na vrhu stal tudi križ (pogovor z župnikom smo opravili tik pred postavitvijo zvonika, op. ur.). Gradnja tega 22-metrskega zvonika je velik izziv in moralna dolžnost do številnih, ki so v ta namen darovali. Moja namera in hkrati obveza je, da to investicijo vodim transparentno, racionalno in da prejemke uporabljam namensko.«
»Božič je praznik za vse. Je praznik upanja, praznik luči in bližine. To je čas, ko smo s tistimi, ki jih imamo radi,« poudari župnik Jožef Krnc. (Foto: uredništvo)
Omenili ste, da mnenje javnosti ni najbolj naklonjeno cerkvi in duhovnikom. Nekateri predvsem mlajši duhovniki se poslužujejo tudi socialnih omrežij, da bi vero približali ljudem. Kakšen odnos imate do tega?
»Vsekakor pozitiven. Je pa res, da nisem zelo vešč na tem področju. Se pa trudimo, da bi bila dejavnost naše župnije dobro predstavljena tudi na spletni strani.«
Ankaran je dvojezična občina. Kako se pravice italijanske manjšine uresničujejo znotraj cerkve?
»Kot župnija dobro sodelujemo z italijansko skupnostjo; nekajkrat na leto imamo mašo v italijanskem jeziku, tudi ob blagoslovih s komunikacijo ni težav, saj vsi v osnovi razumemo italijansko. Gospod Bajzek je, kot omenjeno, predaval na rimski univerzi, drugi pa smo v Italiji študirali.«
V prazničnem decembrskem času cerkev pogosteje obiščejo tudi ljudje, ki sicer niso najbolj goreči verniki. Zakaj je tako?
»Božič, ki je v središču meseca decembra, je praznik za vse. Je praznik upanja, praznik luči. Z Jezusovim rojstvom je zasvetilo novo upanje. Na videz majhno, nebogljeno dete je korenito spremenilo ves svet. Prav je, da ta dogodek praznujemo s številnimi lepimi običaji, tako v naših družinah kot v skupnosti, pa tudi z bolj intenzivnim duhovnim utripom. Poleg tega je to praznik bližine, čas, ko smo s tistimi, ki jih imamo radi. Postavljanje jaslic, na primer, močno zaznamuje dogajanje v decembru. Zaradi svoje duhovne vsebine imajo jaslice neverjetno povezovalno moč. Ob njih se najde tako otrok kot tudi utrujen zgaran starček. Spodbujajo nas, da bi bolj čutili z drugimi, da bi bili bolj solidarni, zlasti s tistimi, ki so osamljeni, in tistimi, ki trpijo zaradi bolezni in drugih preizkušenj.«
Kako lahko vsak od nas doprinese k temu, da bomo živeli bolje, mirneje, bolj povezano?
»Na misel mi pride popevka Majde Sepe, ki mi pogosto privabi solze – Med iskrenimi ljudmi. Če bi se potrudili biti drug z drugim bolj človeški, bolj iskreni, predvsem pa iskreni sami do sebe, potem bi bil ta svet veliko lepši.«
Uredništvo
