Vasja pravi, da se ne spomni prav dobro, kako in zakaj sta se v zgodnjem otroštvu spoprijateljila s trobento, a dejstvo je, da njuno »razmerje« traja že 14 let in bo, kot kaže, doživljenjsko. Najbrž tudi po zaslugi Mitje Bobiča, njegovega prvega učitelja trobente, ki ga je že na uvodnih urah navdušil s svojim učnim pristopom. »Kasneje je bil tudi moj profesor na koprski umetniški gimnaziji, tako da sva se kar dolgo gledala,« se nasmehne Vasja.
Vasja Zorman Vončina s svojo stalno spremljevalko, trobento, s katero se »druži« v povprečju po pet ur na dan. (Foto: osebni arhiv)
Prisega na klasiko, a prijateljuje tudi z jazzom
Za trobento je 19-letni Ankarančan bolj resno poprijel pred osmimi leti, ko je postal član Pihalnega orkestra Koper. Dve leti kasneje se je pridružil tudi big bandu Bend-it! Orchestra. »S sodelovanjem v takšnih sestavih pridejo tudi poznanstva z vse več glasbeniki, kar te samodejno potegne v številne glasbene projekte,« pravi Vasja, ki ima za seboj že kar zajetno prtljago izkušenj iz raznih projektnih glasbenih zgodb ter s tekmovanj doma in v tujini.
Trobenta, ki je vsestransko uporaben inštrument, mu dopušča raziskovanje različnih glasbenih zvrsti in slogov. Sam je sicer najbolj doma v klasični glasbi, kakršno negujejo v Pihalnem orkestru Koper, z veseljem pa skoči tudi v jazzovske glasbene vode, v katerih plujejo z big bandom Bend-it! Orchestra. Poleg tega je kot prostovoljec vpet v festivalski program postojnskega Jazz hrama, kjer je dejaven oče njegovega dekleta, ki je prav tako glasbenica – klarinetistka.
Manj pouka, več vadbe in ustvarjanja
Nova glasbena poglavja se za Vasjo odpirajo tudi v Gradcu, kjer po novem preživi veliko več časa kot doma. Njegov študijski vsakdan je precej drugačen od prejšnjega srednješolskega. »Na univerzi imam bistveno manj pouka kot prej na srednji šoli in veliko več časa za vadbo inštrumenta in za druge glasbene aktivnosti,« pove. Edina pravcata predavanja so predavanja solfeggia v obsegu ure in pol na teden. »Preostali čas na univerzi pa zapolnjujejo individualne ure trobente s profesorjem, ure klavirja, ure komorne glasbe v 16-članski trobentaški zasedbi, zborovsko petje, številne orkestrske dejavnosti …« našteje svoje študijske obveznosti. Trobentaško znanje črpa od vrhunskega glasbenika – njegov profesor je namreč svetovno priznani trobentač Martin Wagemann, solo trobentač v Nemški operi v Berlinu.
Vasja po osvojenem prvem mestu v kategoriji na tekmovanju na Poljskem. (Foto: osebni arhiv)
Nono Mirko pomaga z učenjem nemščine
Pouk na graški univerzi – z izjemo uvodnega semestra, ko je v uporabi tudi angleščina – poteka v nemškem jeziku. Vasja je hvaležen, da ima v družini odličnega poznavalca tega jezika. Nono Mirko Zorman, ki sicer prostovoljno poučuje nemščino tudi v Medgeneracijskem središču Ankaran, mu je pri osvajanju nemškega besednjaka v veliko pomoč. »On je moj rešitelj,« se nasmehne Vasja in doda: »Veliko delava skupaj, tako da se počasi približujem nivoju A2, do jeseni pa moram osvojiti stopnjo B1.«
Sprostitev najde pod košem
V Gradcu se izobražuje veliko Slovencev in Hrvatov, zato »dobre družbe ne manjka«, pravi Vasja. Hitro se je povezal tudi s skupino študentov, ki so navdušeni nad košarko oziroma so ta šport – tako kot on – dolga leta trenirali. »Imamo whatsapp skupino, kjer se uskladimo in se nato dobimo za skupno igro,« je zadovoljen, da lahko ob študiju še vedno neguje tudi svojo drugo strast.
Če košarka ostaja le hobi, je za glasbo jasno, da bo zaznamovala njegovo poklicno prihodnost. Po štiriletnem dodiplomskem študiju v Gradcu bo Vasja najverjetneje opravil še dvoletni podiplomski »master«, nato pa: »Moja želja je, da bi poklicno igral v orkestrski zasedbi. To je pravzaprav cilj večine nas, ki se šolamo tu v Gradcu.«
Uredništvo
