Milan Črnjavič: »Osnovno vodilo vsakega lovca mora biti skrb za naravo«

Kako ste se prvič srečali z lovstvom in zakaj mu še danes ostajate zvesti?
»Z lovstvom sem se prvič srečal že v rani mladosti. Od sedmega leta sem živel pri stari mami, njen brat je bil lovec in me je takrat navdušil za lovstvo. Odločilno je bilo, ko sem se leta 1972 preselil v Ankaran in spoznal družino Ražman in gospoda Armidota. Postala sva najboljša prijatelja. On je bil navdušen lovec in je še mene potegnil s sabo; bil je tudi moj mentor v lovnem pripravništvu. Leta 1978 sem začel redno hoditi z njim na lov, dve leti sem bil pripravnik, leta 1980 pa sem opravil izpit in bil sprejet v lovsko družino. Kmalu bo 50 let, odkar sem član koprske lovske družine. Po 45 letih sem od družine prejel priznanje za dolgoletno sodelovanje.«

Kaj vam pomeni lovstvo?
»Lov mi predstavlja predvsem stik z naravo, druženje s prijatelji v naravi. Osnovno vodilo za vsakega lovca mora biti skrb za živali, spoštovanje divjadi in skrb za naravo. Bistvenega pomena so tudi odnosi med lovci. Lovci naj bi delovali predvsem kot bratovščina na osnovi tesnega prijateljstva in medsebojne pomoči. Lov je zelo lepa stvar, ker omogoča stik z naravo in s prijatelji, nikoli pa nisem bil navdušen nad zbiranjem trofej in rogovja.«

Kaj bi o lovstvu morali vedeti tisti, ki lovcev ne poznajo od blizu?
»Ljudje imajo različne poglede na lovce, pomembno pa je, da razumejo, da je naloga lovca skrb za lovišče. Ko divjad povzroča škodo, ljudje običajno pokličejo na pomoč lovce. Prednostna naloga lovca ni plenjenje, temveč skrb za divjad. V zadnjih letih je vse več težav zaradi prisotnosti divjadi v naseljih in mestih. Temu ne botrujejo le podnebne spremembe, temveč tudi zmanjševanje njihovega habitata. Divjad se seli na območja, kjer je prej ni bilo. Ko sem se začel ukvarjati z lovstvom, divji prašič tu ni bil prisoten, danes pa so s tem težave. Čeprav se trudimo, lovci ne uspemo zmanjšati populacije divjega prašiča in preprečiti, da bi te živali povzročale škodo. Pri nas ima divji prašič trikrat boljše pogoje kot na višjih legah, od koder izhaja. V našem okolju ima svinja mladiče tudi dvakrat ali trikrat letno, ker je hrane vse leto v izobilju. V Istri se je sicer divja svinja prvič pojavila pred 35 leti; takrat jo je prvič ustrelil naš pripravnik Denis Vatovec, ki je zelo znan strelec, v samem svetovnem vrhu.«

Kako poteka delo lovcev pri uravnavanju populacij divjih živali?
»Lovci ne streljamo divjadi nepremišljeno. Zakon strogo določa lovno dobo za vsako vrsto divjadi, število odstrelov pa določi lovska družina oz. lovska zveza. Pri vsaki živali je treba oceniti starost, na podlagi tega uravnavamo stalež. Obenem skrbimo, da živali preživijo tudi v neugodnih razmerah. V zimskem času, ko primanjkuje hrane, divjad krmimo, poleti pa jo oskrbujemo z vodo. Skrbimo tudi za zajezitev prehodov živali čez glavne ceste, saj je veliko povozov, ob tem skrbimo tudi za obveščanje voznikov o lokacijah, kjer je nevarnost za povoz večja.«

Lovska družina Koper, ki bo prihodnje leto slavila 80-letnico delovanja, ima nekaj več kot 70 članov. Upravlja tri revirje, pri čemer Ankarančani in Hrvatinčani spadajo v tretji revir. Trenutno delujejo v manjši koči na Serminu, v gradnji pa je nova večja koča na območju Šantome.

Katere dejavnosti lovskih društev so širši javnosti manj znane, a so za naravo in skupnost pomembne?
»Vsak lovec v društvu je dolžan opraviti določeno število delovnih ur. To počne na različne načine; živalim dostavlja hrano in vodo, skrbi za čiščenje gozda in poti, skrbi za pridelavo na krmnih njivah, kjer se živali lahko hranijo. Lovci izdelujejo tudi opazovalnice oz. preže in posledično opazujejo živali in beležijo njihovo število. Zbrani podatki služijo za uravnavanje velikosti populacije z odstrelom ali preselitvijo. Pomembno je, da so ljudje seznanjeni z dnevi, ko se izvajata lov – običajno so to nedelje – ali pogon. Na ta območja se nameščajo tudi znaki, zato da se ljudje tam ne bi zadrževali ali sprehajali. Še posebej nevarno je v obdobjih, ko ljudje nabirajo šparglje, razne gozdne sadeže ali gobe. Pomembno je tudi, da ljudje ne spuščajo svojih psov v naravi, temveč jih imajo na povodcu, zato da psi ne bi plašili divjadi pa tudi da ne bi bili izpostavljeni nevarnosti. Poleg tega lovci organizirajo razne prireditve in lovska druženja. Lovska družina Koper je na primer pobratena z Lovsko družino Nanos, s katero si izmenjujemo obiske.«

Kaj bi želeli sporočiti občanom o odnosu do narave in o sobivanju z divjimi živalmi?
»Želim si, da bi bili ljudje bolj spoštljivi do narave, da ne bi onesnaževali ali povzročali škode v gozdu, da bi pse imeli pri sebi oziroma na povodcih, kadar gredo v gozd, in da ne bi bili nestrpni do lovcev. Pogosto poslušamo pritožbe nad škodo, ki jo povzroča divjad. Svetujemo, da se kmetijska zemljišča ogradi ali zaščiti z električnimi pastirji, pri čemer lahko tudi lovci pomagamo z nabavo in namestitvijo zaščite.«

Kako je z vključevanjem mladih v lovska društva? Ali njihovo število upada?
»Lov že od nekdaj ni za vsakogar. Nekoč so za divjad skrbeli posestniki. V času Jugoslavije je bilo tako, da je vsak, ki je kupil puško, lahko postal lovec. Danes je drugače, saj so lovski izpiti kar zahtevni, treba je opraviti usposabljanje na terenu z mentorjem, pripravniška doba pa traja približno dve leti. Vsako leto imamo kar nekaj novih pripravnikov, ki pa niso prav mladi, običajno so stari čez 40 ali 50 let, mlajših je zelo malo. Moj sin je bil zelo navdušen za lov, ko je bil mlajši, zdaj pa mu ob študiju za to primanjkuje časa. Tudi lovci iz drugih lovskih družin prehajajo k nam. Lovska družina jih je dolžna sprejeti, v kolikor nimajo na vesti kakšnih prekrškov. Se pa zgodi tudi to, da lovci zamenjajo družino zaradi slabih odnosov, potem pa skušajo sejati razdor v novi družini. Žal smo že imeli nekaj takšnih primerov. Sam sem mnenja, da so v lovstvu najbolj pomembni medsebojno razumevanje, pomoč in druženje v prijateljskem duhu. Enako pomembno pa je tudi spoštovanje hierarhije in funkcij v društvu, saj je to ključnega pomena za nemoteno delovanje društva, uresničevanje naših vrednot in zagotavljanje varnosti.«