Skoči na vsebino
7℃
2 m/s
70 %

Uradne ure in vložišče danes: Ni uradnih ur

Domov Amfora »Nekoč je bilo samoumevno, da to, kar znaš, zmoreš ali imaš viška, deliš z drugimi«

»Nekoč je bilo samoumevno, da to, kar znaš, zmoreš ali imaš viška, deliš z drugimi«

Po zaslugi Alenke Rižnar in Suzane Mijatović sta krvni tlak in sladkor Ankarančanov vsako prvo in tretjo sredo v mesecu pod strokovnim nadzorom. Tedaj v Medgeneracijskem središču Ankaran zaživi zdravstveni kotiček, kjer sta upokojeni medicinski sestri poleg meritev na voljo tudi za prijeten klepet, ki marsikomu polepša dan. Seveda povsem prostovoljno, kakor sta vajeni že od rane mladosti.

Preden sta se pred 13 oziroma 14 leti upokojili, sta bili Alenka Rižnar in Suzana Mijatović dolga leta sodelavki v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer sta delali kot medicinski sestri. Suzana, doma iz Pulja, se je v Ankaran priselila leta 1974. »Tedaj je bolnišnica v Valdoltri kot ena izmed enot Splošne bolnišnice Koper poslala dopis na našo medicinsko šolo, da jim primanjkuje sester. Sošolke, ki so se prve odpravile v Ankaran, so povedale, da je tu zelo lepo, tako sem se tudi sama odločila priti in, poglejte, tu sem že več kot 50 let,« s svojim značilnim toplim glasom pove vselej nasmejana Suzana, ki je v Ankaranu poleg službe našla tudi ljubezen.

»Jaz pa nisem prišla od daleč, samo čez zaliv,« doda Alenka, ki je pred prihodom v Ankaran živela v Semedeli. Srednjo šolo je obiskovala v Piranu, delovno prakso pa opravljala v vseh enotah tedanje Splošne bolnišnice Koper, ki so bile razpršene od Pirana do Ankarana. »V Kopru sta bili porodnišnica in pediatrija, v Piranu otorinolaringologija ter infekcijski oddelek in okulistika, v Izola kirurgija, v Ankaranu pa interni oddelek,« našteje.

Preizkusili sta se tudi kot igralki

Poklic medicinske sestre je bil zahteven, povesta v en glas. Ob popoldanskih, nedeljskih in prazničnih izmenah jima je zmanjkovalo časa za družino, kaj šele za hobije in druge prostočasne dejavnosti. Sta pa svoji ustvarjalnosti in številnim prostovoljskim aktivnostim lahko naposled dali krila po upokojitvi. Zdravstveni kotiček je le ena izmed številnih dejavnosti, ki se jim posvečata.

Utrinek z uprizoritve predstave Leninov ples v Valdoltri avgusta 2019; Alenka skrajno levo, Suzana skrajno desno. (Foto: Janez Volmajer)

Alenka ima rada lepo besedo, od nekdaj obožuje književnost, zlasti poezijo, in ni ji odveč, ko jo iz borčevskega združenja ali katerega drugega društva prosijo, če bi povezovala kulturno prireditev ali slovesnost. Nastopanje pred občinstvom ni tuje niti Suzani. Obe se z veseljem spominjata sodelovanja v amaterski gledališki skupini Kulturnega društva 5. kader in vlog v komediji Leninov ples, s katero je druščina v letih 2018 in 2019 nastopila na več primorskih odrih, tudi na domačem v Valdoltri. Kot prostovoljki pomagata tudi pri aktivnostih Rdečega križa, Športnega društva Ankaran, društva brigadirjev, Društva upokojencev in starejših občanov Ankaran …

Vsako prvo in tretjo sredo v mesecu Alenka (levo) in Suzana (desno) krajanom v Medgeneracijskem središču Ankaran merita krvni tlak in sladkor. (Foto: Uredništvo)

Želita si, da bi bili ljudje v Ankaranu bolj povezani

»Vsega tega niti ne štejeva za prostovoljno delo. Povsem normalno se nama zdi, da se odzoveva, če naju za kaj prosijo,« pravi Alenka, ki je pomen sodelovanja za dobrobit celotne skupnosti spoznavala že v mladosti, ko se je udeleževala brigadirskih delovnih akcij, že kot osnovnošolka pa je – v obdobju, ko je z družino živela na Bistriškem – pomagala pisati domačo nalogo učencem z oddaljenih kmetij. »Takrat nismo govorili o prostovoljstvu. Samo po sebi umevno je bilo, da če nekaj znaš, zmoreš ali imaš viška, to deliš z drugimi,« spomni Alenka.

»Obe si želiva, da bi bili ljudje v tem našem majhnem kraju bolj povezani, da bi nam bilo vsem skupaj čim lepše. Vsak izmed članov ankaranske skupnosti, mlajši ali starejši, ima neka znanja, veščine, ki jih lahko podeli z drugimi. In če vsak prispeva nekaj malega, je to že veliko,« razmišlja Suzana. »Poleg tega,« doda, »je prostovoljstvo nekaj, kar počneš tudi v lastno zadovoljstvo. Meni je lepo, da lahko v svojem prostem času počnem kaj koristnega, da se družimo in da so ljudje zadovoljni. To je v resnici največja nagrada, ki jo lahko dobi prostovoljec«.

Uredništvo

Spletno mesto uporablja piškotke za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaših izkušenj. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih .