Ko berete te vrstice, je že znano, da se Vit Hrabar naposled sicer ni prebil v izbrano dvanajsterico, a ko smo tik pred začetkom priprav za EuroBasket 2025 z njim opravili pogovor za Amforo, tega še ni vedel in se s tem niti ni pretirano obremenjeval. »Dal bom vse od sebe, da bi prišel ‘noter’. Če bo zadoščalo, bo, če ne, pač ne. Zavedam sem, da sem še mlad in se mi nikamor ne mudi,« je zrelo razmišljal 19-letnik.
Vit Hrabar pod »domačim« košem na športnem igrišču v Valdoltri. (Foto: Tomaž Primožič/FPA)
Po bronu na SP še en razlog za slavje
Odlična novica, da ga je selektor Aleksander Sekulić uvrstil na širši seznam 19 kandidatov za člansko reprezentanco, ga je dosegla v Švici, kjer je s soigralci iz slovenske mladinske selekcije osvojil bron na svetovnem prvenstvu do 19 let. »Slavje zaradi bronaste medalje se še ni poleglo. V hotelu smo se ravno pripravljali za odhod domov, ko sem prejel to super novico. Vse se je zgodilo tako hitro. V prvem trenutku se sploh ne znaš odzvati. Preprosto vesel si, saj se zaveš, da velik del tvojih otroških sanj postaja resničnost,« je Vit opisal svoje občutke ob prejemu vabila v slovensko košarkarsko prvo vrsto. »Vpoklic v reprezentanco jemljem kot nagrado za svoje trdo delo in kot priložnost za nabiranje novih izkušenj ter učenje od starejših, bolj izkušenih igralcev,« je dodal.
Dvotedenski premor med zaključkom mladinskega svetovnega prvenstva in začetkom priprav na EuroBasket je izkoristil za kratek poletni oddih ter za druženje s prijatelji, dekletom in družino. Mama Katja, oče Boštjan in mlajši brat Matija so že od nekdaj njegovi največji podporniki. »Veseli smo zanj,« v imenu celotne družine pove Katja Hrabar. »Od nekdaj je bila v njem velika želja, da bi postal odličen košarkar. Od malega si je postavljal jasne cilje in bil zelo vztrajen, da bi jih dosegel. Če mu na tekmi ni šlo, je šel metat na koš in dodatno vadit. Pri 14 letih je že razmišljal o uvrstitvi v reprezentanco za nižje starosti. Spomnim se, da je med korono na vsak način hotel na nek košarkarski kamp. Sprva z možem nisva želela, da bi šel, a je vztrajal, češ da bodo tam pomembni trenerji. Naposled je šel in dobil vabilo v domžalsko ekipo Helios Suns.«
Vit z mamo Katjo, očetom Boštjanom in bratom Matijo. (Foto: arhiv družine Hrabar)
205 centimetrov mu zadošča
Vit je v letu in pol, odkar smo ga predstavili v Amforini rubriki Naši štipendisti, zrasel za še dva centimetra in jih trenutno šteje 205. »Če sem iskren, mi to kar zadošča,« se nasmehne. »Z višino imaš prednost pod košem, saj si višji na skoku in si težje oviran, po drugi strani pa je nižji igralec običajno hitrejši, ima več moči v nogah in boljše ravnotežje, zato te lažje izrine,« razmišlja Vit. Pravi, da mu glede na njegovo hitrost, gibanje in telesno zgradbo za zdaj ustreza položaj krilnega igralca. »Da bi postal krilni center, bom moral svoje telo še ojačati, pridobiti več mišične mase,« je jasen.
Kako bo izkušnja z vpoklicem v reprezentančno vrsto vplivala na njegovo nadaljnjo košarkarsko pot, bo pokazal čas. Pogodba, ki ga veže na špansko Baskonio velja še leto dni, zatem pa …? »Bomo videli!« se novih košarkarskih poglavij, ki bi jih sam najraje pisal v evroligi, veseli Ankarančan.
Uredništvo
