Sladkorno bolezen so pri Ani Bevčič odkrili, ko je bila stara samo tri leta. »Vem, da je bilo okrog velike noči. Bila sem ves čas žejna in sem morala neobičajno pogosto na stranišče, zato so starši posumili, da je nekaj narobe. Peljali so me v bolnico, kjer so ugotovili, da imam sladkorno bolezen tipa 1,« pove Ana. Medtem ko se sladkorna bolezen tipa 2 običajno pojavlja pri starejši populaciji, za sladkorno bolezen tipa 1 zbolevajo predvsem otroci in mladostniki. Gre za avtoimunsko bolezen, pri kateri imunski sistem napade in uniči celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Ta je potreben za prehod sladkorja iz zaužite hrane v notranjost celic, da ga lahko uporabijo za energijo. Če inzulina ni, ga je treba dodajati, sicer se sladkor kopiči v krvi.
Gurmanski užitki s kančkom previdnosti
Ana tako že od ranega otroštva živi z inzulinsko črpalko. Te postajajo vse bolj tehnološko napredne in z vsako novejšo različico, ki jo je prejela, je bilo sobivanje s sladkorno boleznijo lažje. »Treba je biti le pozoren, da se raven sladkorja v krvi ne dvigne nad določeno vrednost; dobro jo je ohranjati nekje med 5 in 9,« razloži in doda: »Načeloma lahko jem, kar želim, če le pazim na raven sladkorja in dodajanje inzulina.«
Dobre hrane pri Bevčičevih kajpak ne zmanjka, saj je Anin oče Tomaž priznan kuharski mojster in prejemnik številnih mednarodnih kulinaričnih priznanj. Ob vseh dobrotah, s katerimi razvaja goste svoje restavracije, hčerine brbončice najbolj osreči z dvema preprostima jedema, in sicer s testeninami s tartufi in z mesnim karpačom s tartufi. Tudi sama zna pripraviti dobre jedi. Kot dekle, ki se že od malega suče med predpasniki, je nekaj časa celo razmišljala o tem, da bi se izšolala za kuharico, a je naposled pretehtala želja po osvajanju tujih jezikov.
Ana v družbi Kaje iz družinske restavracije Bevčičevih med pripravo krožnika na Evropskem simpoziju hrane v Ljubljani. (Foto: osebni arhiv)
Trst je bil pravšnja izbira
»Ko sem se odločala, na katero srednjo šolo bi se vpisala, sem iskala takšno, kjer bi se lahko učila več tujih jezikov. Pri nas takšne šole ni, vsaj ne blizu doma, jo pa imajo v Trstu,« Ana razloži, kaj jo je privedlo na Državni znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu, kamor se je na njeno veliko veselje vpisala tudi njena najboljša prijateljica. Gre za šolo s slovenskim učnim jezikom, ki ponuja štiri smeri: klasični licej, znanstveni licej, znanstveni licej uporabnih znanosti ter jezikovni licej, ki ga obiskuje Ana. »Učimo se več tujih jezikov; poleg slovenščine in italijanščine imamo pet let ruščine, nemščine in angleščine ter dve leti latinščine,« našteje.
V drugem letniku dijaki že dosežejo stopnjo A1, kar pomeni, da v tujem jeziku zmorejo nezahtevno komunikacijo, kot je denimo naročanje hrane. Ani je izmed vseh jezikov, ki se jih uči, najbolj zanimiva ruščina, ki je obenem tudi najtežja. Nekoliko zahtevnejši kot pri nas je tudi potek pouka na tržaški šoli, ocenjuje mlada Ankarančanka. »Ena šolska ura traja 50 minut in običajno imamo po dve uri zapored, šele nato sledi odmor, ki traja 15 minut,« navede primer. Z osvajanjem tujih slovnic in besedišč sicer nima težav, saj ji jeziki že od nekdaj ležijo. »Vsekakor pa je učenje tujega jezika najbolj učinkovito, ko se odpraviš v okolje, kjer ga govorijo,« meni. V tem pogledu se veseli šolskih jezikovnih izletov (in izmenjav) v Anglijo, Nemčijo, morda Latvijo in še kam.
Osvajanje tujih jezikov je lepa, a tudi zahtevna reč, ki terja veliko »druženja« z učbeniki in slovarji. (Foto: osebni arhiv)
Umetna inteligenca ne mara sklonov
Zaveda se, da živimo v času, ko si pri sporazumevanju v tujem jeziku in prevajanju besedil vse bolj pomagamo s tehnologijo, a je vseeno mnenja, da še vedno drži pregovor »Več jezikov znaš, več veljaš«. »Res je, da vse več prevodov opravi umetna inteligenca, vendar tega pogosto ne izvede pravilno, večinoma zgreši sklone. Mislim, da je učenje tujih jezikov še vedno dobra naložba vase, saj z jezikom običajno spoznavaš tudi tujo kulturo in si tako širiš obzorja,« razmišlja Ana.
Prostega časa nima veliko, ga pa rada posveti branju in še raje poslušanju glasbe. Njeno najstniško srce je osvojila italijanska skupina Måneskin, ki ji je že trikrat prisluhnila v živo in že komaj čaka na naslednje koncertno doživetje.
Uredništvo
