»Ko sem se vpisala v glasbeno šolo, nisem vedela, kateri inštrument bi izbrala. Sošolka, s katero sva bili dobri prijateljici, se je odločila za violino, in sem rekla: no, pa greva skupaj.« A sošolka je kmalu odnehala, Živa pa je vztrajala. »Mislim, da najbolj zaradi čustvenega izražanja skozi glasbo. Začutila sem, da je to nekaj, kar moram početi v življenju. Morda ravno zato, ker je bila glasba že od otroštva z mano in si nisem predstavljala biti brez nje.«
Violini se je sprva posvečala občasno, ob koncu osnovne šole pa je začela več vaditi in resneje razmišljati o svoji nadaljnji glasbeni poti. Izobraževala se je pri profesorici Sonji Horvat v izolski podružnici Glasbene šole Koper, ob tem izpopolnjevala znanje na raznih mojstrskih tečajih, tudi pri priznanem profesorju Vasiliju Meljnikovu. Po dveh opravljenih letnikih umetniškega programa Gimnazije Koper si je zaželela širših glasbenih obzorij in se vpisala na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, kjer je za njeno trenutno delo najbolj odgovoren njen redni profesor Vid Sajovic, ki ji je v minulih dveh letih dal ogromno znanja.
Vztrajnosti in samodiscipline, ki ju terja poklic klasične glasbenice, Živi ne manjka. (Foto: Jakob Bužan)
Vztrajnost, potrpežljivost, konsistenca … in trpežna ramena
Nadvse jo veseli igranje v orkestru. Je članica ljubljanskega Simfoničnega orkestra Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter obenem tudi redna članica priložnostnega orkestra Camerata academica v Kopru. Preko uspešno opravljenih avdicij se občasno pridružuje tudi drugim orkestrom. V ponos sta ji denimo izkušnji igranja v evropskem mladinskem orkestru Concertgebouw v Amsterdamu in v svetovnem mladinskem orkestru Verbier v Švici. Ponaša se tudi z žlahtnimi priznanji s pomembnih tekmovanj, denimo z Mednarodnega tekmovanja Tartini in s tekmovanja Mladi virtuozi v Zagrebu, ter s solo nastopi v zasedbah, kot sta Obalni komorni orkester ali škofjeloški Amadeo Orchestra. Prav v orkestrih vidi tudi svojo poklicno prihodnost, o kateri pri nedavno dopolnjenih 19 letih nima nikakršnih dvomov.
Vztrajnosti in samodiscipline, ki ju terja poklic klasične glasbenice, ji ne manjka. Za vsakogar, ki se resneje loti igranja violine, sta pravzaprav ključni. »Ko se začneš učiti igranja violine, ne dobiš takoj lepega zvoka. Piljenje intonacije in posluha utegne biti zoprno, zato marsikdo hitro obupa. Potrebne so vztrajnost, potrpežljivost in konsistenca, da vsak dan, tudi če se ti ne ljubi, zvadiš tisti košček, ki ti morda povzroča preglavice.« Ob tem je treba s telovadbo vzdrževati tudi dobro kondicijo, da telo – zlasti ramena in roke – zdržijo breme večurnih vaj.
Po sprostitev v bazen in ob morje
Živa igranju violine posveča približno po tri ure na dan. Tudi zanjo je letošnje leto še posebej naporno, saj se ob glasbenih kopičijo tudi šolske obveznosti, vezane na maturo. Ko je vsega preveč, potrebuje odklop, ki ga vselej najde v plavalnem bazenu. »V prostem času hodim na plavanje. Ko lebdim v vodi, se povsem sprostim in pustim skrbem, da gredo od mene,« pravi. Podobno nanjo učinkujejo sprehodi ob morju, ki si jih rada privošči, ko se ob vikendih vrne v Ankaran. »Morje me pomirja, tu je drugačen, toplejši zrak, ki je sproščujoč. Zdi se, kot bi mi pravil, da bo vse v redu. Ljubljanskega mraza in betona se še nisem navadila, med tednom zelo pogrešam Ankaran,« priznava.
Ko se ob vikendih vrne v Ankaran, si Živa rada privošči sproščujoč sprehod ob morju. (Foto: Roman Drucker)
Spodbuda v obliki ankaranske občinske štipendije tudi njej pride zelo prav. »Zelo mi olajša stvari, ker je z violino ogromno stroškov, tudi masterclassi so zelo dragi … Prejšnje poletje sem na primer porabila štipendijo za to, da sem šla na masterclass v Radovljico, pa tudi za nakup nove violine,« pokaže na bel kovček, v katerem počiva violina iz nemške delavnice Heberlein. »Zelo pomembno je namreč, kakšno violino imaš. Boljša je, lepši zvok da. Na tekmovanjih je to kar pomemben dejavnik,« razloži mlada ankaranska violinistka.
Uredništvo
