Med raziskovanjem in snemanjem zvokov narave na slanem travniku. (Foto: osebni arhiv)
Kako sta se spoznali z malo belo čapljo?
»Veliko se ukvarjam z zvočnimi projekti in pred nekaj leti, ko so širili pristanišče, sem prav tu, kjer zdaj sediva, snemala industrijske zvoke zabijanja pilotov. Mimo mene je prišla mala bela čaplja in začela loviti ribe. Pri tem je dajala vtis, kot da pleše balet. Poskakovala je, dvigovala krilca, delala piruete …«
Ta njen ples ste zadnja leta zelo intenzivno spremljali. Kaj ste med opazovanjem izvedeli o njenem značaju?
»Zelo samostojna in samosvoja je, pa tudi stabilna, pogumna, spretna in precej teritorialna. Drugi ptiči je ne motijo, a ko se ji približa druga čaplja, se postavi pokončno, našopirjena dvigne vrat, naredi ‘irokezico’, izpostavi golšo in zakriči, da je tu njen teren.«
Dobro ste naštudirali njeno telesno govorico.
(Smeh) »Ja, v nulo! Pomembno se mi zdi, da moje fotografije pripovedujejo predvsem o njenem značaju. Toliko različnih podob ima, v vsakem položaju je drugačna.
Mala bela čaplja vam je dala tudi navdih za istoimensko glasbeno-pravljično predstavo, s katero ste gostovali v številnih krajih po Sloveniji, pa tudi pri sosedih v Miljah. Kaj s to predstavo sporočate ljudem?
»Glavno sporočilo je, da je vse v naravi prepleteno, vse med sabo sodeluje in da je le tako lahko v ravnovesju. Človek je s svojo željo po prevladi to ravnovesje porušil. Glavna nit te zgodbe je glasba narave, ki drži skupaj naš planet. A ker je človeški hrup preglasil to glasbo, ni več ravnotežja. Zasičeni smo s hrupom, industrijo, naravo smo povsem pregazili in se čustveno oddaljili od nje, zato tudi sami s sabo nismo več v ravnovesju. Meni je pot nazaj k sebi pokazala prav mala bela čaplja. Ko jo opazuješ, kako stabilno stoji na eni nogi in zre predse, je to čisti zen.«
S prijatelji na Facebooku včasih delite kakšen utrinek iz življenja vaše babice Mimi, strastne biologinje. Imate ljubezen do narave in naravoslovja po njej?
»To je nekaj, kar je v meni sicer že bilo, ona pa je bila sprožilec. Marija Bavdaž ji je ime, kličemo jo Mimi. Je biologinja starega kova; pri svojih 97 še vedno neutrudna raziskovalka narave. Učila je biologijo na idrijski gimnaziji, kjer je tudi ravnateljevala. Spomnim se njenega kabineta s terariji, pijavkami, okostnjaki … To mi je bilo kot otroku strašno zanimivo. Skupaj sva raziskovali, podarila mi je profesionalen mikroskop, epruvete ter knjigo Mladi raziskovalec, iz katere sem tudi črpala navdih. Deliva strast do naravoslovja pa tudi do umetnosti.«
»Če samo pet minut poslušaš petje zelenih krastač, ki poleti prepevajo na slanem travniku, je to najboljša možna meditacija,« pravi Nika Solce.
Zdaj pri svojem delu združujete oboje. Veliko se ukvarjate z zvočnimi kontrasti med naravo in industrijo. O škodljivih učinkih hrupa pod vodo osveščate otroke in odrasle s pomočjo hidrofona. Kakšna je zvočna slika tam spodaj?
»Žal je hrup ladijskih motorjev in propelerjev močno obremenil življenje v morju. Pod vodo je hrup še veliko bolj škodljiv kot na kopnem. Prekinja komunikacijo med morskimi bitji, ki se sporazumevajo, orientirajo, razmnožujejo, prehranjujejo … predvsem s pomočjo zvoka in eholokacije. Poleg hrupa, ki ga povzroča ladijski promet, je tu še hrup, ki nastaja, ko s sondami iščejo nafto ali zemeljski plin. To so glasni neprekinjeni poki, ki trajajo tudi po več mesecev in zaradi katerih življenje v morju postaja nevzdržno. Zvok pod vodo potuje veliko hitreje in dlje, zato se morske živali pred tem ne morejo ne umakniti ne zavarovati, kar jih življenjsko ogroža.«
O zvočni prepletenosti narave in o komunikacijskih veščinah kitov in delfinov ste se lahko prepričali aprila letos, ko ste ob tednu Zemlje gostovali na otoku Tenerife. Menda ste tam bili deležni čarobnega doživetja.
To je bilo doživetje, ki zadošča za vse življenje. Človek težko pričakuje kaj več. Bila sem gostja dogodka, ki so ga pripravili ob tednu Zemlje. K sodelovanju so me povabili kot glasbenico, ki se ukvarja z raziskovanjem zvočne prepletenosti v naravi in opazovanjem odzivov narave na moje petje. Namen tamkajšnjega eksperimenta je bil vzpostaviti stik s kiti in delfini. Tako sem se znašla sredi morja na velikem čolnu z veliko udeleženci, kar je bilo sicer daleč od mojih želja po manjšem, intimnem druženju. Prav zato nisem imela nobenih pričakovanj. Rekla sem si, kar bo, pa bo, in se odklopila ali bolje rečeno priklopila. Prisluhnila sem ritmu valov in se v duhu povezala z morjem in bitji v njem. Nežno sem ubirala strune na ukulele in pela. Po petih minutah smo prek hidrofona, ki je bil pomočen v vodo, zaslišali oglašanje kita, ki se je pridružil moji pesmi. Že to je bilo noro lepo, a še ni bilo vse. Ko smo se po 20 minutah že odpravljali proč, je k čolnu, na katerem sem bila nagnjena čez ograjo, priplavala cela jata malih ork! Najprej le peščica, nato deset, dvajset … štirideset! Pozorno so me opazovale, skakale pred mano iz vode in se mi pridružile s svojim petjem. To ni bilo le bežno srečanje, ampak radostno muziciranje in izmenjava, ki je trajala kakšne pol ure. Biologi na čolnu so rekli, da kaj takega še niso doživeli in da so te živali v veliko manjšem številu videli od daleč pred nekaj leti.«
Kakšne misli so vas obšle, ko se je to dogajalo?
»To je bilo zame posebno priznanje, kako močno smo lahko povezani z naravo. In kako zelo te ta stik izpolni. Kako se narava neverjetno hitro odzove, če ji le znamo prisluhniti. Če samo pet minut poslušaš petje zelenih krastač, ki poleti prepevajo na slanem travniku, je to najboljša možna meditacija. Popolnoma te uravna, tako kot opazovanje plesa male bele čaplje. Povem vam, od ene čaplje se lahko naučiš več kot od vseh gurujev.«
