Ana Trebše: »Zanima me predvsem raziskovalni vidik vede o možganih«

25-letna Ana Trebše je otrok tega kraja. Obiskovala je ankaranski vrtec in šolo ter se nato vpisala na Gimnazijo Koper. Po maturi je bila odločena, da ubere naravoslovno študijsko pot. Nekaj časa je tehtala med različnimi smermi. »Med drugim sem razmišljala o matematiki. Povsem jasno mi je bilo, da želim študirati nekaj naravoslovnega, obenem sem želela izbrati poklic, ki bi mi omogočal delo z ljudmi, bi bil koristen in bi mi prinašal zadovoljstvo. Tako sem se odločila za medicino, s katero sem tudi že imela nekaj domačnosti, saj je poklic zdravnika v družini,« Ana povzame prelomen trenutek izbire študija.

Prejemnica Plečnikove nagrade in Prešernovega priznanja

In kot kaže, se je povsem pravilno odločila, saj pri študiju na Fakulteti za medicino Univerze v Ljubljani naravnost blesti. Pohvali se lahko z visokim povprečjem ocen, ki znaša več kot 9,5. Je prejemnica diplome prof. Janeza Plečnika, ki jo fakulteta podeljuje za visoke ocene pri določenih predmetih. Prav ta mesec je prejela tudi Prešernovo priznanje UL MF za raziskovalno nalogo o cerebralni paralizi, ki jo je opravila na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike in jo je predstavila tudi na slovenskem kongresu pediatrične nevrologije.
Nagiba se k temu, da bi za specializacijo izbrala prav nevrologijo. »Nisem še povsem odločena, ali naj se posvetim ‘navadni’ ali pediatrični nevrologiji, vsekakor pa me zanimajo veje medicine, ki so povezane z možgani,« pravi Ana. Všeč ji je predvsem raziskovalni vidik vede o možganih.

»Veliko je namreč še neodkritega, veliko je novih spoznanj, ki omogočajo napredek in razvoj novih zdravil. Vse več je torej mogoče narediti za paciente. Gotovo poznate primer dečka Krisa, za katerega je vsa Slovenija zbirala denar, da bi mu omogočila zdravljenje spinalne mišične atrofije z dragim zdravilom Zolgensma. To področje se zdaj zelo razvija, nova zdravila omogočajo bodisi ozdravitev pacientov bodisi izboljšanje kakovosti njihovega življenja.«

V absolventskem letu je Ana skoraj povsem opravila s študijskimi obveznostmi. Čaka jo le še en izpit, nato bo pol leta opravljala pripravništvo. Še pred tem pa bo v januarju odpotovala na enomesečno izmenjavo v Huston, največje mesto v ameriški zvezni državi Teksas. »Po pripravništvu se lahko že odločim za specializacijo, lahko pa z njo še nekoliko počakam in opravim še drugo stopnjo pripravništva, ki se ji reče sekundarij,« bodoča zdravnica opiše nadaljnjo pot svojega izobraževanja.

Jo skrbijo aktualne razmere v slovenskem zdravstvu, ko se bolnišnice soočajo z vse večjim pomanjkanjem zdravnikov? »Vse to ti da misliti, te morda nekoliko demotivira. Kljub temu je moja želja, da bi ta poklic opravljala v Sloveniji, v tujino me ne vleče,« pravi Ana.

Z igranjem violine si nahrani dušo

Dejavna je tudi na kulturno-umetniškem področju. Že od malega namreč igra violino. Ljubezen do tega inštrumenta zadnja leta neguje kot članica Študentskega simfoničnega orkestra Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani. Čeprav že sedmo leto večino časa preživi v prestolnici, ostaja močno povezana z domačim krajem, saj se skoraj vsak konec tedna vrača v Ankaran. Ko ji čas to dopušča, si z družino ali prijatelji rada privošči sprehod čez Barižone in skozi Resslov gaj do razgledne točke na Debelem rtiču, od koder je videti ves polotok.

Že drugo leto je prejemnica univerzalne občinske štipendije, ki ji skupaj s študentskim delom v dermatološki ambulanti omogoča večjo stopnjo samostojnosti. »Zdi se mi dobro, da so takšne podpore lahko deležni vsi dijaki in študenti iz Ankarana. Prav je tudi, da si lahko vsak sam viša osnovo štipendije z dosežki na različnih področjih in da je s tem trud poplačan,« meni.

Uredništvo