Franko Železnjak, prvi podžupan Občine Ankaran. Foto: SSIN
Franko, spomnite me, kje ste se rodili in kakšno je bilo vaše otroštvo.
Rojen sem bil 1. novembra 1948, takoj po vojni. Takoj po rojstvu sem bil v matičnem registru zabeležen kot pripadnik italijanske narodne skupnosti. V tistih časih so ti dali majhno knjižico. Pomislite, moja mati Antonia Arhenti je argentinskega porekla in italijanske narodnosti. Moj oče Antonio Železnjak je imel po materini strani ruske prednike. Imam tudi starejšega polbrata po materini strani. Ubožica je že v mladih letih ovdovela. Njenega prvega moža so usmrtili v gozdovih, ker je bil partizan.
O starih starših po materini strani imam zelo lepe spomine, saj smo živeli skupaj. Bili smo si precej blizu, saj so nekateri otroci odšli v Kanado v iskanju boljšega življenja, kot smo ga imeli mi tukaj v tistih časih.
Do kdaj ste živeli v Bošamarinu?
Bil sem še zelo majhen, ko smo se iz Bošamarina preselili v Koper. Imel sem tri leta in naselili smo se v Kmečki ulici. Všeč mi je bilo živeti v mestu. Posebno rad sem imel poletne večere, ko so vsi sosedje prišli iz svojih domov na ulico, da bi se ohladili. Vedno je bilo zabavno. Vsak pred svojim pragom.
Kako je bilo v času šolanja in kakšne igre ste se igrali kot otroci?
Obiskoval sem osnovno šolo Pier Paolo Vergerio il Vecchio. Rad sem hodil v šolo in bila je čisto blizu mojega doma. V petih minutah sem bil tam.
S sošolci smo se pogosto igrali različne igre; zelo mi je bila všeč igra »čiklisti«. Vzel si zamašek od steklenice piva ali Radenske, vzel ven plutovino in jo nadomestil z risbico ali fotografijo iz časopisa, kar si pač našel, in si jo lepo obrezal v obliki kroga. Nato si vse ovil s kuhinjsko folijo ali plastiko. Zamaški se tako niso uničili, ko si z njimi ciljal zamaške drugih igralcev, razporejene v obliki trikotnika. Vsi zamaški, ki si jih uspel spraviti iz trikotnika, so bili tvoji. Doma sem imel štiri polne vreče »čiklistov«, tako dober sem bil v tej igri.
Igrali smo se tudi igre »ore in tel muro« (ure pred zidom), »soldi« (denar) in pandolo, prav tako pa nikoli ni manjkala žoga.
Igra »toca vaso« (»takni vazo«) pa je bila nevarna. Gorje, če si cvetlični lonec prevrnil, ko si vanj vrgel kamen! Kako smo bežali pred jezo mater, babic in sosed! Razbili smo cvetlične lonce vseh velikosti in oblik.
Ali ste šli po zaključku šolanja takoj v službo?
Po zaključku osnovne šole sem se želel izšolati za mehanika, vendar ni bilo več prostih mest in sem ostal eno leto doma. Toda hrepenel sem po tem, da bi šel v službo.
Komaj sem čakal in tako sem s šestnajstimi leti začel delati na Kmetijski zadrugi Agraria kot mesar ali pomočnik, kot se mu je reklo. Najprej v Kopru, nato pa na Jestvini na Škofijah in v Ankaranu. Nikoli ne bom pozabil burje na Škofijah. Burja ni več taka, kot je bila. Ta danes ni nič v primerjavi s tem, kako močno je pihala nekdaj. Nekega večera, ko sem zaključil službo na Škofijah, je bilo pasje mrzlo in burja je brila. Sploh ne vem, kako mi je uspelo priti do avtobusne postaje. Močno sem se držal ograje. Opazoval sem avtobus, ki se je približeval postaji in razmišljal, kako mi bo s to burjo uspelo priti nanj. Avtobus se je ustavil tako, da so bila vrata tik pred menoj in moral sem le izpustiti ograjo. V sekundi sem se znašel na avtobusu. Domov sem prispel ves razbolel. Čeprav je bil poklic mesarja za mladega fanta težaški, mi to delo ni bilo nikoli odveč.
Tako kot služenje vojaškega roka v Bosni, kamor so me svojci prišli obiskati le enkrat, ker je bilo tako daleč.
Povsod, kamor sem šel, sem stkal prijateljstva in niti jezik ni bil nikoli ovira; vse smo se sporazumeli s kretnjami.
In po vojski? In ko ste se preselili v Ankaran?
Ko sem se vrnil iz vojske, sem nadaljeval z delom mesarja na Jestvini in v Hrvatinih sem spoznal svojo Nado. Poročila sva se leta 1973 in vzgojila otroka Ingrid in Mitjo. Zatem sem zamenjal službo. Zaposlil sem se na Varnosti v Kopru.
Še danes se spomnim dneva, ko smo se preselili v Ankaran. Bil je 13. oktober 1973.
Koliko sem pretrpel, da sem dobil stanovanje. Malo preden je bila gradnja stanovanjskih blokov zaključena, sem srečal Jožeta, gradbenega inženirja, ki je bil moj stari prijatelj in takoj sem mu povedal, da se bom naselil v enem od blokov. Šel sem v Izolo, da bi vložil vlogo in se vrnil domov povsem poklapan, saj so bila skoraj vsa stanovanja že zasedena. Toda nisem obupal. Po dveh mesecih sem se vrnil, da bi znova vložil vse papirje in ugotovil, da se je tajnica zmotila pri mojem imenu. Napisala je Stipe Železnjak. Papirje sem odnesel domov, se besen vrnil k njej in ji rekel, naj vse naredi znova. Nikoli nisem razumel, kako je lahko napisala Stipe na podlagi osebne izkaznice, ki jo je imela dva centimetra stran od vloge.
Pomislil sem, da tale tukaj ne zna niti prepisovati. Toda presenečenj še ni bilo konec, saj so moje stanovanje zamenjali s stanovanjem neke druge družine. Toda nazadnje se je vse dobro izšlo: uspelo mi je priti v Ankaran.
In kakšno je bilo življenje v tako želenem Ankaranu?
Lepo in umirjeno. Tukaj se živi zelo dobro. Vsi se poznamo, veliko je narave in morje je blizu. Tukaj je bilo varno okolje za vzgojo otrok.
V življenju nisem nikoli počival. Vedno sem bil aktiven in še danes sem rad z mladimi in z veseljem jim pomagam. Z Vladom Jakominom sva ustanovila prvi kajak kanu klub v Adrii. Mulcem sem pomagal trenirati z žogo in še danes rad prispevam k varnosti na naših ankaranskih dogodkih. Zadnja leta se pozimi ukvarjam z lesom, za kar sem se tako navdušil, da sem se naučil tudi rezbarjenja. Rad izdelujem – tako prebijem čas in sem aktiven z rokami.
Za zaključek, gospod Franko, imate kakšen dober nasvet za mlade danes?
Moj nasvet je, naj uživajo v zabavi in razvedrilu, morda športu in ustvarjanju, izogibajo pa naj se slabim razvadam.
Uredništvo
