Ob odprtju razstave so imeli obiskovalci priložnost bolje spoznati Ankarančana doma z Bistriškega skozi pogovor, ki ga je z njim vodila prijateljica in soseda Neda Zorman. Igor Knap je otroštvo preživel v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Menda je že takrat v oblakih videl pravljična bitja, v lesu pa prve figure. Prvi kipec je izdelal iz lipe že v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole. Življenjska pot ga sicer ni vodila v umetnost. Šolal se je na Reki in se kot strojni tehnik zaposlil v TIB Ilirska Bistrica. V mladosti je srečal pisatelja in kiparja Toneta Svetino, ki je v njem prepoznal talent in razmišljal celo o možnosti njegovega šolanja na akademiji. A napočil je čas za služenje vojaškega roka, rodili sta se hčerki Tanja in Maša, zgraditi je bilo treba hišo … in za ustvarjanje je preprosto zmanjkalo časa.
Igor Knap v pogovoru z Nedo Zorman. (Foto: Uredništvo)
»Žensko telo je nekaj najlepšega«
K lesu (in kamnu) se je intenzivneje vrnil šele pozneje. Zaradi težav s srcem ni več smel uporabljati varilnega aparata, orodja, ki ga je najbolje obvladal. Ko je neurje podrlo več kot sto let star oreh na domačiji, mu je bilo žal lepega lesa za kurjavo. Začel ga je rezati in odkrivati lepoto njegove temne sredice ter svetlejših odtenkov okoli nje. Danes mnogi vedo, da zanimiv les pri Igorju ne bo končal v peči. »Ko pridem iz Ankarana v Račice, dobim pred hišo tri, štiri lepe kose lesa. Tudi neznani ljudje mi jih prinesejo. A ni to lepo?« pravi.
»Življenje ni samo trdo delo, ampak tudi trenutki, ki te veselijo in bogatijo.«
Ustvarja iz oreha, gabra, drena, bezga, oljke, trte in drugih vrst lesa. Posebej rad ima naplavine, ki jih z ženo Katjo najdeta med sprehodi proti Debelemu rtiču. Morje v lesu ustvari barvne kontraste in pusti sledove soli. »Tega ne moreš narisati, to dela narava.« Navdih najde tudi v umetnosti in gibanju. Rad opazuje balet, med njegovimi deli pa so tudi skulpture po navdihu znanih umetnin, denimo Klimtovega Poljuba. Veliko ustvarja ženske figure in akte. »Žensko telo je nekaj najlepšega. Ko jo oblikuješ iz lesa ali kamna, se ženska oblina lepo ‘izide’,« pove. Nič nima proti, če se obiskovalci razstav dotikajo njegovih skulptur. »Jaz kos lesa gladim tudi mesec dni. Zakaj ne bi še komu privoščil, da kak trenutek uživa v tem,« hudomušno pristavi.
Knapove stvaritve iz lesa in kamna so bile v septembru na ogled v Medgeneracijskem središču Ankaran. (Foto: uredništvo)
V skulpturah se odraža tudi njegov socialni čut
Čeprav je les njegov najprepoznavnejši material, ga je pritegnil tudi kamen. Med epidemijo je na Braču obdeloval znameniti braški kamen. »To so bile najlepše počitnice,« se spominja. Kiparski samouk svojih stvaritev praviloma ne prodaja. Dom v Račicah je zato postal svojevrstna galerija. Čeprav nima formalne umetniške izobrazbe, ga že vse življenje spremljata radovednost in želja po ustvarjanju. Med drugim veliko bere ter obiskuje muzeje in galerije. V njem je tudi močan socialni čut. V TIB Ilirska Bistrica je bil predsednik sindikata, odnos do ljudi in družbe pa se odraža tudi v nekaterih njegovih delih.
Igor Knap že 25 let živi (tudi) v Ankaranu, kjer je tokrat razstavljal že drugič. V pogovoru z Nedo Zorman ob odprtju razstave je s to mislijo morda najlepše povzel tisto, kar pripovedujejo njegove skulpture: »Življenje ni samo trdo delo, ampak tudi trenutki, ki te veselijo in bogatijo.« Prepričan je, da je sposobnost uživanja v glasbi, likovni umetnosti in drugih oblikah ustvarjalnosti svojevrsten dar: »Če ti je dano, da lahko uživaš v stvareh, ti umetnost lahko lepo začini vsakdan.«
Uredništvo Amfore
