Svojevrstna prelomnica njegove fotografske kariere je bila razstava Slovenija – simfonija razgledov, ki si jo je na Ljubljanskem gradu poleti ogledalo več kot 40.000 obiskovalcev, odličnega obiska pa je deležna tudi v portoroškem Monfortu, kjer bo na ogled še do 12. januarja. Med lepotami Istre na njegovih fotografijah pogosto izstopa tudi naš Debeli rtič, ki je Jaki še posebej ljuba izbira za sproščujoče sprehode v naravi.
V nekaterih medijskih objavah o razstavi Slovenija – simfonija razgledov so zapisali, da ste Ankarančan, v drugih, da ste Koprčan. Kako je torej s tem?
»Do svojega 30. leta sem živel v Kopru, nekaj časa zatem tudi v Izoli, nakar sem se preselil v Ankaran, kjer sem živel do lanskega novembra, torej približno 11 let. Zdaj sem pa ponovno preseljen v Koper, vendar v Ankaranu še vedno ohranjam sedež podjetja, skupaj z mamo, ki kot fizioterapevtka že od nekdaj dela v Ankaranu.«
Ankaran sicer pogosto obiščete tudi kot fotograf, saj ste tu ustvarili že veliko promocijskih in prekrasnih krajinskih fotografij.
»Jasno! Ko sem se preselil v Ankaran, sva s tedanjim dekletom imela psa, s katerim sem pogosto hodil na sprehode, se rekreiral, supal … Kraj sem res prečesal po dolgem in počez v vseh letnih časih in vremenskih razmerah. Marsikdaj sem s seboj vzel fotoaparat in slikal pokrajino, zlasti Debeli rtič, ki je zagotovo najlepši del Ankarana. Fotogeničen je v vseh razmerah – z zraka in s tal, v jesenskih in pomladnih barvah, ob oseki in ob plimi … Lahko bi rekli, da je bil prav Debeli rtič s svojo kuliso začetna točka mojega krajinskega fotografiranja. Pred tem sem bil bolj osredotočen na fotografiranje hrane in dogodkov.«
Kako pomemben mejnik v fotografski karieri vam predstavlja razstava Slovenija – simfonija razgledov? Na Ljubljanskem gradu je doživela izjemen uspeh, v dveh poletnih mesecih si jo je ogledalo več kot 40.000 obiskovalcev in je tako postala najbolje obiskana razstava po epidemiji koronavirusne bolezn.
»Štejem si v veliko čast, da so me sploh povabili k razstavljanju na Ljubljanskem gradu. To je eno najlepših in najbolj eminentnih prizorišč pri nas, kjer razstavljajo tudi mednarodno priznani avtorji, med drugim smo tam lahko občudovali tudi dela slovitega fotografa Steva McCurrya. In če pomislim, da je moja razstava nastala v sodelovanju z revijo National Geographic ter da je fotografije izbral Arne Hodalič, ki je zagotovo eno večjih slovenskih fotografskih imen, je to res lepo zadoščenje. Presrečen sem, da si je razstavo v Ljubljani ogledalo toliko ljudi, in zelo me veseli, da je tudi v portoroškem Monfortu deležna odličnega obiska; že v prvih treh tednih si jo je ogledalo več kot 2000 obiskovalcev.«
Debeli rtič je fotogeničen v vseh razmerah – z zraka in s tal, v jesenskih in pomladnih barvah, ob oseki in ob plimi …« pravi Jaka Ivančič. (Foto: Jaka Ivančič)
Večkrat ste že povedali, da so pri krajinskem fotografiranju zelo pomembne priprave, ki zaradi lovljenja prave svetlobe pogosto vključujejo tudi zelo zgodnje vstajanje. Katera je najbolj zgodnja ura, ob kateri ste se odpravili na lov za popolno fotografijo?
»(Smeh) Oh, so bili tudi večeri oziroma noči, ko preprosto nisem šel spat. Sicer sem na lokacije štartal že ob vseh mogočih urah, ob 1., 2., 3., 4., 5. …, odvisno od tega, kam sem se namenil. Včasih je treba tudi sredi noči gaziti po gozdni poti, v popolni temi, s svetilko na čelu, da prideš ob svitu na želeno točko na vrhu nekega hriba.«
In s seboj nositi še težko fotografsko opremo. Koliko kilogramov si na takšnih pohodih oprtate na hrbet?
»Če govorimo o hribih, ki so tudi najpogostejši razlog za zgodnje vstajanje, je treba imeti poleg fotoaparata ter objektivov in stativov tudi dovolj hrane, tekočine in oblačil, tako da se nabere tudi do 17 kilogramov opreme.«
Sledilci na družbenih omrežjih vas poznajo predvsem kot fotografa, vendar ste že več kot 20 let zapriseženi tudi delu na Radiu Capris. Kateri od obeh poklicev je »glavni«?
»Vsekakor je fotografija postala moj glavni vir dohodka. Sem torej fotograf, a sem obenem tudi radijec in ta dinamika mi je zelo všeč. Na Radiu Capris delam že 20 let in v tem zelo uživam, poleg tega smo super ekipa. Tudi na radiu fotografiram, ob tem pa skrbim še za družbena omrežja, spletno stran, avdio produkcijo in tako naprej. Če je delo dinamično in raznoliko, se ga nikoli ne naveličaš.«
V preteklosti ste bil tudi glasbenik, član punk-rock-ska skupine Pudding Fields, ki je veliko koncertirala doma in drugod po Sloveniji. Pogrešate čase, ko ste pogosteje stali na odru v vlogi glasbenika kot pod njim v vlogi fotografa?
»To je bil del moje preteklosti in ponosen sem na to, kar sem ustvaril tudi na glasbenem področju. V skupini sem igral trobento in pel; to sem povsem opustil, rad pa tu in tam sam doma poprimem za kitaro in malo zaigram. Ne bi rekel, da hudo pogrešam občutke z odra, saj me to, kar počnem, veseli in izpolnjuje. Priznam pa, da včasih pomislim, da bi se spet bolj posvetil glasbi, vendar mi za to vsekakor primanjkuje časa.«
S fotografijami ste največji preboj dosegli na družbenih omrežjih. Najbrž tudi sami opažate, da so ta vse bolj preplavljena s fotografijami, tudi krajinskimi, ki pa niso avtentične.
»Tega je na spletu res vse več in težava je v tem, da ljudje pogosto ne znajo ločiti med avtentično in umetno ustvarjeno fotografijo. Spomnim se primera, ko je po Facebooku krožila fotografija, ob kateri je pisalo ‘Dolina Soče, Slovenija’. Njena vsebina ni imela nobene zveze z dolino Soče, a so jo ljudje na veliko všečkali, delili so jo celo nekateri moji znanci in prijatelji. Prijelo me je, da bi napisal komentar, a sem namesto tega raje prijavil fotografijo kot lažno informacijo, saj je to najboljše, kar lahko narediš.«
Menite, da bo nadaljnji razvoj umetne inteligence ogrozil fotografsko profesijo?
»Bojim se, da jo utegne predvsem razvrednotiti. V lepo krajinsko fotografijo fotograf vloži veliko ur dela, umetna inteligenca pa ‘popolno’ fotografijo ustvari z enim klikom. Ampak pristne krajinske fotografije, ki prikazuje nek zapis časa oziroma danega trenutka, umetna inteligenca zagotovo ne bo nikoli zmožna ustvariti.«
Uredništvo
