Marija Jereb: »Drobne geste spreminjajo svet«

Marija Jereb, ki je bila do upokojitve zaposlena na delovnem mestu tajnika Krajevne skupnosti Ankaran, je bila obenem dolga leta predsednica ankaranskega krajevnega odbora Rdečega križa (pred tem tudi hrvatinskega), že drugi mandat pa je podpredsednica Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Koper. Tam je s sodelavci osnovala Komisijo za mlade, skupaj so vzpostavili novo generacijo mentoric in članic, ki nadaljujejo humanitarno poslanstvo med mladimi. Že vrsto let vodi delavnice v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Delo z mladimi jo nadvse osrečuje; zanj jo je Slovenska filantropija lani nagradila s priznanjem za življenjsko delo na področju prostovoljstva.

Trud, ki ga vlaga v delo z mladimi, se obrestuje
»Bila sem presenečena. V prostovoljstvu ne delam zato, da bi prejemala nagrade, a občutek je bil dober. Delo z mladimi mi je v veliko veselje, vedno se rada hitro odzovem vabilom v šole in vrtce, kjer izvajamo delavnice z otroki. S pomočjo raznih pripomočkov, denimo prek zgodbice o Križem kapici, jim predstavimo, kako pomembno je biti prijazen in pomagati drugim. Vsakič odidem z zavedanjem, da si bo marsikdo izmed njih to zapomnil in bo prostovoljstvo lahko teklo naprej,« Marija opiše zadoščenje, ki ga prinaša delo z otroki. Da se trud obrestuje, se vsakič znova prepriča, ko sreča zdaj že odrasle nekdanje učence in ji ti povedo, da so postali krvodajalci, da so pomagali na poplavljenih območjih ali se kako drugače vključili v prostovoljsko delo. »To so nepozabni trenutki, ki ti ostanejo v srcu,« je hvaležna. Z zadovoljstvom opaža, da pri OZRK Koper narašča število krvodajalcev in prvih posredovalcev in da interes mladih za prostovoljsko delo ne usiha, treba jih je le na pravi način motivirati: »Na enem izmed nedavnih srečanj smo se z 80 srednješolci iz Izole pogovarjali o vrednotah Rdečega križa in ugotovili, da bi se nam številni z veseljem pridružili.«

Veseli se številnih aktivnosti s četrtošolci ob tednu Rdečega križa Slovenije, ki vsako leto poteka od 8. do 15. maja. 8. maja 1828 je bil namreč v Ženevi rojen oče Rdečega križa Henri Dunant. »Vidite, tudi on je bil majski, kot jaz,« vzklikne Marija, ki svoj rojstni dan slavi 10. maja, čemur tudi pripisuje svoj delovni elan in kipečo življenjsko energijo. »Po horoskopu sem bik in biki smo pač takšni, vztrajni!« se živahno nasmehne. »Že od nekdaj je v meni želja, da bi bila nekomu koristna, da bi lahko pomagala. Venomer ponavljam besede Antona Trstenjaka: ‘Biti v veselje drugemu, v tem je prvo poslanstvo vsakega človeka na svetu.’«

Že samo nasmeh in prijazen pozdrav naredita razliko
Motita jo brezbrižnost in nergaštvo, ki sta se zažrla v današnjo družbo: »Kamorkoli grem, imam z vsemi dobre odnose. A določeni ljudje imajo grenkobo v srcu in se pritožujejo, kako je vse narobe. Jaz pravim: ‘Ja, potem pa pomagaj, da bo bolje!’ Ni potrebno veliko, že drobne geste, kot sta nasmeh in prijazen pozdrav, spreminjajo svet.« Ne skriva, da so jo žalostne življenjske zgodbe, s katerimi se je skozi leta srečevala med prostovoljskim delom, kdaj tudi čustveno zamajale. »Najhuje je, kjer so v stiski starejši ali pa družine z veliko otroki. A tudi ko te določene zgodbe še posebej ganejo, obrišeš solze in poskusiš človeka potolažiti: ‘Pogumno naprej, hudo je, a zato smo mi tu, da vam pomagamo. Nič naj vam ne bo nerodno, vsak se lahko znajde v stiski, nikoli ne vemo, kaj nas bo doletelo.’«

Čeprav ji dneve polnijo številne obveznosti pri Rdečem križu, si rada privošči tudi sprostitev. Najde jo ob branju dobre knjige v družbi svojega mačka Ota, ob poslušanju klasične glasbe, najraje kakšne Verdijeve ali Puccinijeve opere, in na dolgih sprehodih ob morju. Ob obali uživa v občutku prostranosti in iskrenosti, ki ji ga daje morje, ter obuja spomine na prijetna navtična potovanja s pokojnim možem Henrikom, s katerim sta pred leti kar petkrat prejadrala Jadransko morje.

Uredništvo