»Vezje za krmiljenje zaslonov iz tekočih kristalov s programirljivo razvojno ploščo«. Takšen, za elektrotehnične laike dokaj zapleten naslov nosi delo, s katerim je Matevž Stopar decembra lani diplomiral na FE. »Poenostavljeno rečeno je šlo za izdelavo grafične kartice za zaslon z ločljivostjo 800×600 slikovnih pik,« razloži. Elektrotehnika, oziroma natančneje elektronika ga je pritegnila že v srednji šoli, ko mu jo je prvi približal znanec, ki je študiral na FE. Obisk fakultete na informativnih dnevih ga je le še utrdil v prepričanju, da je to pravo področje zanj. »Elektronika mi je všeč, ker združuje razvoj strojne in programske opreme. Daje mi možnost, da razumem, kako stvari delujejo,« pravi Matevž.
V marcu se je Matevž razveselil novice, da je sprejet na magistrski študij na švedski univerzi v Lundu. (Foto: Uredništvo)
Svoj projekt je predstavil na mednarodni konferenci
Je eden izmed tistih študentov, ki naredijo veliko več, kot od njih zahteva študijski program, kot tak pa se uvršča tudi med bolj izstopajoče ankaranske štipendiste. Svojega diplomskega dela se je lotil že poleti po zaključenem drugem letniku študija, v tretjem letniku ga je še nadgradil in ga nato konec lanskega septembra predstavil na Mednarodni elektrotehnični in računalniški konferenci v Portorožu. Obenem je sodeloval tudi pri nekaj drugih člankih in projektih, ki so bili prav tako predstavljeni na portoroški konferenci. »Imel sem srečo, da sem spoznal ljudi, ki so bili pripravljeni delati z mano in morda posvetiti nekaj več časa tem projektom. Zahvala gre seveda tudi mentorjem, ki so nas podprli na konferenci,« je zadovoljen mladi Ankarančan. Vse od tretjega letnika študija sodeluje tudi z Laboratorijem za mikroelektroniko v okviru Fakultete za elektrotehniko, kjer svoja teoretična znanja preizkuša tudi v praksi.
Iz domačega kraja, kjer je obiskoval osnovno šolo, je odšel zgodaj, saj je srednješolsko izobrazbo nadaljeval na Šolskem centru Srečka Kosovela v Sežani. Takšni odločitvi je poleg odličnega vtisa o šoli in priporočil starejših prijateljev botrovala tudi bližina treningov plezanja. S tem športom se je Matevž začel ukvarjati že pri petih letih; sprva je ure plezanja obiskoval na Škofijah, proti koncu osnovne šole pa je začel trenirati v Sežani. »Dokaj dolgo in precej resno sem se ukvarjal s plezanjem. Do sredine srednje šole sem tudi tekmoval, nakar sem ugotovil, da sem izrazito netekmovalen človek,« z nasmehom prizna Matevž. V drugi polovici srednje šole se je tako osredotočil predvsem na plezanje v skali, ki jo rad obiskuje še danes. Tudi med študijem še vzdržuje solidno plezalno formo. Čeprav se v steno ne utegne več podati tako pogosto kot pred leti, izrabi vsako priložnost za pobeg na kratek oddih v špansko plezališče Margalef ali v Positano na Amalfijski obali.
Basovske strune ga odpeljejo drugam
»Zadnje leta je zelo velik potrošnik mojega časa glasba,« nam zaupa. Že v srednji šoli si je kupil svojo prvo bas kitaro. Ko le more, poprime za inštrument in se prepusti zvokom, ki jih izvablja iz strun. »To je zame res prava sprostitev. V tisti uri igranja, ki si jo privoščim po faksu in delu v laboratoriju, lahko odmislim vse in sem v drugem svetu.« Glasbi se posveča tudi kot vnet poslušalec albumov. Rad ponudi priložnost vsem žanrom, a najbolj mu sedeta jazz in metal glasba. Osvojeno znanje zadnje leto s pridom uporablja pri delu na Radiu Študent, kjer kot član glasbene redakcije izbira glasbo, pripravlja oddaje in piše recenzije albumov.
Ko le utegne, si Matevž privošči svojo najljubšo sprostitev – igranje na bas kitaro. (Foto: Osebni arhiv)
V marcu se je razveselil novice, da je sprejet na magistrski študij na švedski univerzi v Lundu. Sever Evrope ga je pritegnil, ker slovi po dobro razvitih tehničnih smereh, fakulteta, kjer bo nadaljeval študij, pa poleg programa, ki je v celoti v angleščini, ponuja smer »Vgrajeni sistemi«, ki pri nas ni na voljo. Matevža povprašamo, kaj sploh so vgrajeni sistemi. »V današnjem času so elektronski sistemi zelo kompleksni in ne morejo delovati pod enotnim nadzorom, pač pa potrebujemo več manjših sistemov, ki zanesljivo skrbijo za manjša področja in skupaj delujejo kot večji povezan sistem. Najbolj trivialen primer je avtomobil, kjer imamo veliko manjših sistemov. Eden izmed teh je denimo sistem za nadzor delovanja avtomobilskega motorja,« razloži mladi elektronik. V kateri branži bi se želel v prihodnje zaposliti, še ni odločen, z gotovostjo pa ve, da ga v čudovitem svetu elektronike čaka še ogromno stvari, ki bi se jih rad naučil in razumel.
Uredništvo
