Območni odbor društva Hospic za slovensko Istro vodi Nina Legat Čož, ki je v društvu aktivna že 26 let. Ljubljančanka, ki je leta 2017 postala naša sokrajanka, se je takoj pridružila tudi prostovoljnim voznikom ankaranske enote Zavoda Sopotnik. Ob 30-letnici, ki jo je društvo Hospic praznovalo v minulem letu, smo se z njo pogovarjali o smrti in žalovanju ter o tem, kaj je ljudem najbolj pomembno, ko se poslavljajo s tega sveta.
Nekateri ob besedi hospic najprej pomislijo na negovalno ustanovo. A društvo Hospic je vse kaj drugega kot to, kajne?
»Društvo Hospic je predvsem organizacija prostovoljcev, ki so pripravljeni deliti življenje s tistimi, ki odhajajo s tega sveta, in s svojci, ki skrbijo zanje. Smo humanitarna organizacija in vse naše storitve so za uporabnike brezplačne. Smo v pomoč ljudem, ki umirajo. Pomagamo jim živeti čisto do konca, do zadnjega srčnega utripa, saj se življenje ne konča, ko obležiš v postelji, le spremeni se. Umirajoči seveda potrebuje negovalce, ki skrbijo za njegovo telo. Mi pa smo tam, da skrbimo za njegovo dušo, da mu dajemo življenje, izpolnjujemo njegove želje, potrebe.«
Kaj je tisto, kar umirajoči najbolj potrebuje?
»Da ga poslušamo. Da slišimo. Da mu izpolnimo želje, ki jih morda ne more ali ne želi zaupati svojcem. Na primer to, da bi se želel nekomu opravičiti. Ali pa želi, da nekoga obvestimo, da je bolan. Veliko pomenijo tudi čisto preproste reči. Gospod, ki sem ga spremljala, mi je povedal, da imajo v neki slaščičarni v Izoli najboljše kremšnite. Ob naslednjem obisku ga je zanimalo, ali sem jih poskusila. Želel je dobiti to informacijo iz življenja, preveriti, kako je ‘zunaj’, ali se je kaj spremenilo …«
Materialne dobrine jih ne zanimajo, pomembno jim je le, kdo jih ima rad, kdo je z njimi. Na koncu ostane samo ljubezen. Po tem se meri, kako uspešno si krmaril skozi življenje.
Enako pomembna je tudi podpora, ki jo nudite žalujočim svojcem. Na kakšne načine pomagate?
»Mi predvsem poslušamo. Ne dajemo navodil, kaj bi kdo moral delati in kako bi moral žalovati. Ker vsak žaluje drugače. Zato so tudi oblike pomoči različne; individualna ali skupinska pomoč, pomoč za žalujoče starše in tudi posebna skupina, pravimo ji Levjesrčni, kjer nudimo podporo žalujočim otrokom. Ko otroku umre kateri od staršev, tudi šole potrebujejo pomoč, učitelje je treba opolnomočiti, kako ravnati s temi otroki, prav tako sošolce.«
Ko se kdo od znancev ali prijateljev sooča z izgubo, smo pogosto v zagati in ne vemo, kako bi pristopili. Ali sploh obstaja »pravi« način?
»Vsekakor je najhuje, če se teh oseb izogibamo. Ljudje, ki žalujejo, hočejo govoriti o svoji bolečini. Vse, kar potrebujejo, je, da prideš, da vedo, da ti je mar. Nasploh premalo govorimo o smrti, zato pri Hospicu veliko delamo tudi v smeri detabuizacije te teme. Včasih je bilo drugače, ljudje so umirali doma in tudi na pogreb se je čakalo doma v družinskem krogu. Potem pa smo s podeželja šli živet v mesta, v bloke, in smo smrt potisnili stran od sebe.«
- Uporabne informacije o društvu Hospic so na voljo na info točki v Knjižnici Ankaran.
Nenehno ste potopljeni v težke, žalostne zgodbe. Kako se ogradite pred tem, da bi se vas bolečina umirajočih in žalujočih preveč dotaknila?
»Ah, saj nenehno jokamo z njimi v slabih trenutkih, strašno hudo nam je. A nato si vselej rečeš, v redu, naredil sem nekaj dobrega, vsaj delček njihove žalosti sem spustil na svoja ramena. Sicer pa so naši prostovoljci deležni obveznih supervizij in intervizij. Seveda so pred začetkom dela z uporabniki tudi ustrezno usposobljeni.«
Kako pogosti so vaši obiski pri uporabnikih?
»Odvisno od primera. Začne se s tedenskimi obiski, v nadaljevanju pa presodimo, ali je potrebno priti pogosteje. Potem se zgodi, da si tam vsak dan, včasih tudi ponoči. Predvsem zato, da si svojci, ki skrbijo za umirajočega, lahko vsaj malo odpočijejo.«
Takšno delo najbrž ni za vsakogar. Delovno aktivnim po celem dnevu v službi običajno primanjkuje časa že za redna gospodinjska opravila …
»Drži. Med našimi prostovoljci je več kot polovica starejših, ki so usposobljeni za spremljanje umirajočih ter za podporo žalujočim. Mlajši prostovoljci, povečini študenti, pa delajo predvsem na detabuizaciji smrti, organizaciji dogodkov, predstavitvah na stojnicah … Prostovoljce vselej opominjamo: na prvem mestu si ti, tvoja družina, če ostane kaj časa, pa je na vrsti prostovoljstvo. O tem nas učijo tudi umirajoči, ko nam povejo, kaj jim je od vsega življenja na koncu najbolj pomembno. Materialne dobrine jih ne zanimajo, pomembno jim je le, kdo jih ima rad, kdo je z njimi. Na koncu ostane samo ljubezen. Po tem se meri, kako uspešno si krmaril skozi življenje.«
