Oče Romeo Drucker, dolgoletni koncertni mojster Hrvaškega narodnega gledališča Ivana Pl. Zajca na Reki in še dlje delujoč kot član orkestra Slovenske filharmonije, je upokojen, a še vedno aktiven violinist. Mama Aleksandra Alavanja Drucker je profesorica klavirja. »Sprva me je pritegnila violina, a ko sem pri očetu opazil žulj, ki mu je od silnega držanja inštrumenta nastal pod vratom, sem si premislil,« Roman na pol v šali pojasni, zakaj se je raje odločil za klavir. Začetniško predstavo, da »gre vendarle samo za tipkanje«, je kmalu ovrgel kot povsem zmotno.
»Izziv je iz klavirja spraviti pojočo linijo, saj moraš iz posameznih tonov narediti nekaj več kot samo vsoto le-teh,« pravi Roman. (Foto: Osebi arhiv)
Po vrhunsko znanje v Trst in Padovo
»Seveda je prisoten tehnični aspekt tipkanja, ki je zelo zahteven in v nekaterih primerih tudi fizično naporen. A golega tipkanja not se – sicer z ogromno truda – lahko nauči vsakdo, medtem ko je za igranje ‘iz duše’ treba imeti občutek za glasbo,« Roman razmišlja danes, po več kot desetletju piljenja pianističnih veščin. Zaradi staršev je od vedno imel stik z glasbo, s šestimi leti pa je začel obiskovati Glasbeno šolo Koper, kjer ga je poučevalo več profesorjev. Nad potekom izobraževanja je seveda ves čas bdela mama Aleksandra in po potrebi kaj dopolnila, popravila, dodatno izpilila.
Na poti k izjemnosti Romanu zdaj že peto leto pomaga mednarodno priznani profesor Siavush Gadjiev (oče in profesor izjemnega pianista mlajše generacije Aleksandra Gadjieva), ki poučuje na Glasbeni matici Trst, obenem mladi ankaranski pianist že od 12. leta obiskuje tudi Konservatorij Cesare Pollini v Padovi, kjer ga poučuje profesorica Adriana Silva.
»Pravi izziv je iz klavirja spraviti pojočo linijo«
V čas, ki ga posveča klavirju, se letos nekoliko zajedajo šolske obveznosti, ki jih je v maturitetnem letu na umetniški smeri Gimnazije Koper res veliko, a kljub temu Roman ob klavirju presedi po tri do štiri ure na dan. Priznanja s tekmovanj, ki jih je sicer skozi leta nanizal precej, mu ne pomenijo veliko. »Igrati pred žirijo in vrstniki je sicer dobra izkušnja, preko katere dobiš tudi približno predstavo, kje si v primerjavi z drugimi, a glasbe ne moreš oceniti s številko od ena do sto. Pianisti, ki zmorejo odigrati zelo virtuozne skladbe, pri katerih prsti hitro tečejo in skačejo po tipkah, običajno navdušujejo množice, a pogosto ni nič manj zahtevno dobro odigrati počasen nokturno, ga od začetka do konca izvesti tako, da vsaka fraza lepo teče. Pravi izziv je iz klavirja spraviti pojočo linijo, saj moraš iz posameznih tonov narediti nekaj več kot samo vsoto le-teh. Razliko naredijo mikro nianse, ki jih ni možno zvaditi za vsako skladbo posebej, preprosto moraš imeti občutek za to, kako dolg naj bo premor, koliko tiše ali glasneje zaigrati kakšen ton.«
V prostem času se Roman navdušuje tudi nad fotografijo in tehnologijo. (Foto: Jakob Bužan)
Za premor od klasike se prileže Dubioza
Ob šolskih obveznostih in vadbi klavirja 17-letniku ne ostaja prav veliko prostega časa. »Ko ga imam, ga morda malce preveč zapravim na internetu,« priznava. Rad igra računalniške igre in brska po YouTubu. Zanimajo ga predvsem vsebine, povezane s tehnologijo in fotografijo, ter seveda glasba. V večini primerov izbere klasiko, »včasih pa si rad zavrtim tudi kakšno Dubiozo,« doda. O sebi pove, da ni najbolj socialno bitje. Se pa nikoli ne brani denimo družbe Žive Kralj, prav tako uspešne mlade ankaranske glasbenice, s katero so ga sprva povezali skupni glasbeni projekti, nato pa tudi ljubezen, saj sta tudi zasebno par.
O svoji prihodnosti Roman nima nobenih dvomov: »Vsekakor se želim poklicno ukvarjati z glasbo in ob tem morda tudi s fotografijo.« Po maturi na koprski gimnaziji ga čaka še eno leto dodiplomskega študija v Padovi, nakar se bo odločil, kam (predvsem pa h komu) naprej.
Ankaranska občinska štipendija mu je pri tem seveda v dobrodošlo pomoč. Prav se mu zdi, da jo prejemajo vsi dijaki in študentje iz Ankarana, ne glede na njihov učni uspeh. »Ocene so neumno merilo uspeha,« je kritičen, »saj je nekdo lahko odličen na enem področju, na drugem pa ne. Menim, da celoten šolski sistem temelji na tem, da je uspeh čim lažje objektivno oceniti, četudi kakovost informacij, ki jih učenci dobijo, s tem trpi. Posamezniku ne dovoli skoraj nič svobode, giblje se v okviru svojih dokazanih ocenljivih šablon.«
Uredništvo
