»Ko sem začel obiskovati to šolo, sem dobil potrditev, da sem se prav odločil,« pravi 16-letni Matija Odar, dijak drugega letnika postojnske srednje šole. V prvem letniku je ob splošnih predmetih, kot sta slovenščina in matematika, začel bolje spoznavati delo v gozdu. »Prakso smo imeli enkrat na teden. Na začetku smo se učili o negi gozda, delali smo samo s škarjami in ročnimi žagami, kasneje pa je prišlo na vrsto tudi delo z motorno žago, najprej na poligonu, nato tudi v gozdu,« Matija obnovi potek lanskega šolskega leta.
Matija Odar nima dvomom glede poklica, ki ga želi opravljati; postal bo arborist. (Foto: osebni arhiv)
Veseli se dela na višini z žago v roki
Letos začenjajo s sečnjo lesa. Izmed štirih izbirnih predmetov – strojna sečnja, lesne konstrukcije, hortikultura in arboristika – je izbral slednjega. »Izmed gozdarskih poklicev pride pri nas v Istri najbolj v poštev poklic arborista,« razmišlja praktično. »Arborist skrbi za obrezovanje in posek dreves, dela pa pretežno na višini,« razloži. Veseli se manjšega števila ur splošnih predmetov in večjega števila ur strokovnih predmetov ter prakse, ki je letos na urniku dvakrat do trikrat tedensko.
V postojnski gozdarski šoli, ki jo sicer obiskuje precej dijakov z bolj gozdnatih območij Slovenije, kot sta Gorenjska in Dolenjska, se med drugim učijo tudi o varstvu narave in okolja, torej o delu v zaščitenih območjih narave, denimo v območjih Nature 2000. Matija opaža, da naravovarstveni režimi dobro služijo svojemu namenu. »V zaščitenih območjih, kot so krajinski parki, je okolje čisto, saj za to skrbijo naravovarstveniki, ki tudi opozarjajo obiskovalce na spoštovanje pravil. V zasebnih gozdovih pa ni tako, odpadkov je več, saj ni nikogar, ki bi preganjal malomarne ljudi,« pravi Matija. Poudarja, da je tudi poslanstvo gozdarjev predvsem zaščita gozdov: »Gozdar skrbi za gozd, ga vzdržuje, neguje. Seveda tudi seče drevesa, saj potrebujemo les, a se na mestu poseka običajno posadi novo drevje in se tako gozd obnovi.«
Pomagati, ne pa samo gledati in nergati
Dobro bi se mu zdelo, če bi se pri gradnji hiš pogosteje posegalo po lesu. Če bi se sam odločal za bivalno konstrukcijo iz lesa, bi izbral les smreke ali jelke. Veščin gradnje iz lesa se bo začel učiti prihodnje leto pri izbirnem predmetu lesne konstrukcije. »Izbral ga bom, ker je vedno dobro, če znaš kaj narediti sam,« pravi.
Matija je že od malega aktiven član ankaranske skupnosti. Najraje poprime za delo pri pripravi prvomajskega kresa v Valdoltri. (Foto: osebni arhiv)
Za delo rad poprime tudi kot prostovoljec v lokalni skupnosti. Že od malih nog denimo pomaga pri pripravi prvomajskega kresa v Valdoltri, se udeležuje čistilnih akcij, občasno pomaga na športni prireditvi Veter v laseh … Na vprašanje, zakaj vse to počne, ima sila preprost, a sporočilno močan odgovor: »To je naš kraj. Normalno, da bomo pomagali, ne pa samo gledali in se pritoževali.«
Gasilec bo
Ob takšni Matijevi drži ne čudi, da se je ob vsem naštetem odločil, da se bo pridružil tudi gasilcem. Delo gasilca je pri PGD Hrvatini nekaj časa spoznaval že kot otrok, z začetkom šolskega leta pa se jim je znova pridružil z resnim namenom, da postane prostovoljni gasilec. Po sodelovanju na septembrskem dnevu odprtih vrat PGD Hrvatini je začel s tečajem za pripravnika, nakar sledi še tečaj za gasilca.
Uredništvo
