Izvor krajevnega imena Ankaran

Po drugih tezah (C. Combi, 1890) pa je toponim Ancarano pogost naziv za rimske posesti. Giannandrea Gravisi (1921) doda k razpravi o imenu Ankaran še spisek drugih krajev s tem imenom: »Ancarano è comune p. Teramo (Abruzzo), frazione di Monte Romano (Roma), frazione di Norcia (Umbria), frazione di Rivergaro (Piacenza); Angarano è frazione di Bassano.«

Krajevno ime Ankaran se je očitno uporabljalo za celotno območje, od Sv. Katarine do meje s Škofijami. O tem poleg Naldinijevega zemljevida nazorno priča tudi načrt koprskega arhitekta Petronia o koprskih solinah (1774); na njem so poleg navedbe ankaranskih solin (Saline di Ancarano) prikazani tudi Ankaranski hribi (Monti detti Ancarano).

Pri interpretaciji krajevnih imen jezikoslovci na prvo mesto analize postavljajo primerjalnost, torej, kolikokrat in kje je enako ali podobno krajevno ime že uveljavljeno. Pomembno vlogo pa odigra tudi analiza izvora korena besede. Če predpostavimo, da je ime Ankaran rimskega izvora, je najbližji latinski (pa tudi italijanski) koren besede ancora – sidro, ki pa se uporablja tudi v smislu manjšega pristanišča oziroma zavetišča. V abruškem Ankaranu (Ancarano è comune p. Teramo), kjer geografsko gledano ni razloga za poimenovanje kraja po sidru, prisegajo, da izvor njihovega imena izhaja po etruščansko-picenski boginji Ankarii (Ancaria) – zaščitnici pred vdori sovražnikov. Tam so ji tudi posvetili zelo obiskan tempelj.

Območje našega Ankarana je idealno za privezovanje bark, od nekdaj pa tudi vemo, da je bil to kraj duhovnih posvetitev. Da bi picenski kult boginje Ankarie zašel na sam sever Jadrana, je sicer manj verjetno, toda tudi novejše arheološke raziskave potrjujejo, da je bilo območje Jadrana trgovsko in kulturno močno prepredeno, še precej pred rimsko prevlado.

Ne glede na različne domneve o izvoru imena Ankaran ta spominja na zavetišče in duhovno varnost.