Kmalu bo zanj ponovno napočil čas za spremembo, saj bo ob koncu poletja zaključil delo v Ankaranu in se odpravil v pokoj. Pred tem pomembnim in tudi dobrodošlim mejnikom smo se z njim pogovarjali o minulih izkušnjah v redarski uniformi in o bodočih načrtih, ki vključujejo tudi njegovo občasno prisotnost v Ankaranu.
Kako vas je pot zanesla v poklic redarstva?
»Po zaprtju podjetja, v katerem sem delal, sem bil nekaj časa na zavodu za zaposlovanje. Meseci so hitro minevali in bilo je treba poiskati novo službo. Naletel sem na oglas za tri prosta delovna mesta v tedanji skupni redarski službi Pirana in Ankarana. Šel sem na razgovor in uspel prepričati komisijo. Po šestih letih in pol lahko rečem, da sem bil s to službo zelo zadovoljen. Ankaran je majhen kraj in ljudje, zaposleni na občini, se mi zdite kot ena velika družina, ena celota. Drugod te homogenosti ni.«
Kako so se od vašega prihoda do danes spremenile prometno-parkirne razmere v Ankaranu?
»Pred dobrimi šestimi leti in po pripovedovanju občanov tudi že desetletje prej je v kraju vladal parkirni kaos. Marsikje so bila vozila parkirana kar ob cesti, popolni nered je bil denimo na dostopni cesti do plaže Valdoltra, da ne govorim o območju Krajinskega parka Debeli rtič. V dobrih petih letih, odkar se je redarstvo združilo pod skupno streho Medobčinske uprave Istre, smo z vztrajnim delom v sodelovanju z Občino Ankaran dosegli občutno izboljšanje razmer. Redarji smo v kraju nenehno prisotni v dveh izmenah in to se pozna.«
Kakšne so vaše izkušnje z občani in obiskovalci Ankarana, kako vas sprejemajo?
»Dejstvo je, da ta naša uniforma ni najbolj priljubljena. Večina ljudi misli, da je naša zadolžitev samo deljenje kazni, a to ne drži. Naš delokrog je širši, a je izvajanje nalog odvisno tudi od kadrovske zasedbe. Imam srečo, da sem precej komunikativne narave in rad poklepetam z ljudmi. Tako sem v Ankaranu pridobil nekakšen sloves prijaznega redarja.«
Torej ne drži, da ste redarji v Ankaranu še posebej strogi?
»Mislim, da ne drži, v mojem primeru zagotovo ne. Zavedam se svojih pooblastil in dolžnosti in običajno poskušam stranko na lep način prepričati, da je naredila nekaj narobe, in med tremi možnimi ukrepi – ustnim opozorilom, pisnim opozorilom in globo – izberem milejšega. V večini primerov so kršitelji turisti in drugi obiskovalci Ankarana. Občani se v glavnem držijo pravil.«
Ali kdaj tudi prekličete kakšno kazen?
»Seveda. Če se izkaže, da so za to utemeljeni razlogi, lahko globo spremenimo v pisno opozorilo.«
V javnosti, zlasti na družbenih omrežjih, je včasih zaznati očitek, da ponekod v Ankaranu veljajo previsoke parkirnine. Kaj menite o tem?
»Mislim, da so višine parkirnin v Ankaranu še vedno v nekih normalnih okvirih in primerljive z ostalimi občinami. Predvsem pa je pohvalno, da Občina Ankaran kot edina obalna občina omogoča svojim občanom brezplačno parkiranje ne glede na število vozil. Jaz kot občan Mestne občine Koper moram za mesečni parkirni abonma plačati 20 evrov.«
Kmalu boste vstopili v novo življenjsko obdobje. Kakšni so vaši »upokojenski« načrti?
»Vsekakor bo del mojega časa zapolnilo druženje z leto in pol starim vnučkom Mateom, ki sicer živi v Franciji, saj je moj zet profesionalni rokometaš v drugi francoski ligi. Tudi sin živi v tujini, dela v Bruslju na Evropski komisiji in v kratkem se mu bo pridružilo tudi dekle. Tako da sva z ženo spet sama, kot fant in punca.« (smeh)
Menda ste tudi sami velik ljubitelj športa.
»Drži, že od mladih let me navdušuje predvsem košarka. V preteklosti sem se z njo aktivno ukvarjal, dve leti sem bil tudi predsednik društva Koš Koper, ki se je potem združilo s klubom Sixt Primorska. Tudi sin je 12 let igral košarko.«
Čeprav se poslavljate iz ankaranske enote medobčinskega redarstva, boste na nek način še naprej prisotni v Ankaranu, drži?
»Res je. Vprašali so me, ali bi bil pripravljen na kakršen koli način še naprej pomagati v kraju. Ponudil sem se, da bi morda vozil starejše občane prek Zavoda Sopotnik in da bi ob začetku šolskega leta sodeloval v akciji Varna pot v šolo.«
