Skrivnostna veverička je odprla skrinjico spominov iz Valdoltre

Nenavadna najdba je pri skrbnici vsebin MSA Martini Odar vzbudila zanimanje. Začelo se je poizvedovanje, od kod se je vzela veverička, za katero je bilo že na prvi pogled jasno, da je izdelana ročno. Nekdo ji je z belo barvo pripisal na hrbet dva napisa: »Mnogo zmag« in »KS Ankaran 89.« Podobno veveričko je nato na domu svoje babice našel direktor Javnega zavoda Ankaran Jani Krstić. Torej jih je več, je bilo prvo spoznanje. Nato pa niz vprašanj: Od kod izhajajo? Kdaj so nastale? Kdo jih je izdeloval? Komu so bile namenjene?

»To so veveričke gospe Milke!«

Ko je poizvedba zakrožila med rednimi obiskovalci MSA, se je hitro našla oseba, ki je poznala odgovore. Gospa Marija Lulić iz Srebrničeve ulice je izstrelila kot iz topa: »To so veveričke gospe Milke!« V pogovoru za Amforo je nato nekdanja strežnica v Ortopedski bolnišnici Valdoltra (OBV) obudila 50 let stare spomine na obdobje zgodnjih 70. let, ko je pod okriljem OBV (tedaj se je imenovala Bolnica za kostna obolenja v Valdoltri) še delovala osnovna šola, otokom, ki so bili hospitalizirani za daljši čas, pa so bile na voljo tudi dodatne dejavnosti, ki so služile kot delovna terapija. Ročnih spretnosti je otroke učila Ljudmila Starc – Milka, ki je v Valdoltro prišla iz Stare gore.

»V paviljonu C je bil otroški oddelek, kjer so se zdravili otroci, ki so imeli težave s hrbtenico, kolki … V okviru bolnice je bila zanje organizirana šola, spodaj v kleti pa je bila delavnica, kjer so potekale dejavnosti ročnih spretnosti. Tam so pod vodstvom gospe Milke nastajale tudi te šivane veveričke in druge živalske lutke, na primer pavi, medvedi … Za njihovo izdelavo sta bila potrebna posebna igla in sukanec. Bile so narejene iz pliša in skaja, ki ga je Milka, če se ne motim, prejemala iz tovarne Peko. Lastnoročno sem jih polnila z vato. Za novo leto so bili na hodniku razstavljeni tudi ročno izdelani dedki mrazi in jelenčki,« se spominja Marija Lulić.

Veverička vabi: Prispevaj svoj spomin!
Skrivnostna veverička s terase MSA je začela odvijati klobčič kolektivnega spomina na minule ankaranske čase, v katerih ima pomembno mesto tudi bolnišnica v Valdoltri, ki je znatno vplivala na razvoj kraja. Če želite s sokrajani deliti lastne spomine ali pričevanja o obdobju, ko je v Valdoltri delovala šola, nam pišite na info@amfora-ankaran.si.

»Uf, imeli smo polno klet teh živalic,« Marijinim navedbam pritrjuje Primož Majhen. Njegova mama Alenka je bila glavna sestra v OBV in je večkrat prinesla domov katerega izmed izdelkov gospe Milke, sicer njihove sosede v bloku na Srebrničevi. »Spomnim se, da so bili med njimi tudi puhasti piščančki vseh velikosti. Žal teh igrač ne hranim več, saj je bilo treba ob selitvi izprazniti klet,« doda. O gospe Milki, ki je že dolgo pokojna, ve, da je pokopana v svojem domačem kraju, Srobotniku pri Velikih Laščah.

Izsek iz rubrike Zgodovina bolnišnice na spletni strani OBV
Za otroke so oktobra 1956 odprli osnovno šolo in vrtec. […] Učitelji so poleg pouka skrbeli tudi za dodatne dejavnosti, ki so služile kot delovna terapija. Vodili so vrsto krožkov (glasbeni, likovni, literarni – izdajali so celo glasilo Modri val, dramski, recitatorski, šahovski, krožek ročnih spretnosti), vanje pa so bili vključeni vsi bolni otroci.