Nalezljive bolezni ne poznajo meja območij, držav, niti kontinentov in se širijo z bliskovito hitrostjo ter ogrožajo prebivalce vsega sveta. Zanje je značilno množično širjenje v obliki epidemij ali pandemij, poznamo pa različne oblike zaščite. Najučinkovitejša med njimi je cepljenje.
Mnogo težje je preboleti nalezljivo bolezen z vsemi potencialnimi zapleti kot pa je samo tveganje za zaplete po cepljenju, ki so pri sodobnih cepivih izjemno redki. Pri odločanju o cepljenju se ne odločamo za ali proti cepljenju, ampak med cepljenjem in boleznijo. To je zlasti jasno med epidemijo, ki pomeni veliko verjetnost, da zboli prav vsak.
V Sloveniji imamo dokaj visok delež cepljenih oseb proti nalezljivim boleznim, zato se nekatere od njih (davica, otroška paraliza, rdečke) v našem prostoru ne pojavljajo več. Če bi se precepljenost znižala, bi se te bolezni lahko začele ponovno pojavljati in širiti ter povzročati epidemije, kot se dogaja v nekaterih evropskih državah, kjer se zadnja leta srečujejo z epidemijami ošpic.
Cepiva že skoraj poldrugo stoletje pripravljamo na podoben način:
- Mikrobe, ki povzročajo bolezen, razmnožimo v laboratoriju;
- Z dodatkom kemičnih snovi onesposobimo povzročitelje in naredimo neškodljive;
- Pripravek neškodljivih povzročiteljev bolezni »cepimo« v človeka, da ga zaščitimo pred boleznijo, ki bi jo povzročil.
Cepivo spodbudi odziv imunskega sistema in ustvari »spomin« v telesu človeka na določeno bolezen, brez da bi pri tem povzročilo bolezen. Cepiva vsebujejo bodisi zelo oslabljeno (živo) ali inaktivirano (neživo) obliko virusa ali bakterije, ki bi v običajni obliki lahko povzročila bolezen, ali pa le njihove majhne delce. Takšno snov imenujemo antigen.
Več si lahko preberete v zloženki ''Nalezimo se dobrih navad - Cepimo se!'' ali na spletni strani cepimose.si.
NIJZ
