Cigaretni ogorki ne sodijo na tla, gozdne poti, v reke, morje in nasploh v naravo. Prav tako ne sodijo v koš za biološke odpadke. Odvreči bi jih morali v črne zabojnike za preostanek odpadkov, ki jih skupaj z drugimi odpadki predelajo.
Tudi zato, ker strošek odstranjevanja ogorkov na javnih površinah lahko v enem letu nanese 12.000 evrov. Odmetavanje cigaretnih ogorkov na tla je ena izmed nesprejemljivih oblik smetenja. Tako majhen in nevpadljiv za kadilca, a vendar velja za enega najštevilčnejših odpadkov na svetu.
Mnoge države in lokalne skupnosti so sprejele zakone in predpise, s katerimi skušajo zmanjšati težavo s cigaretnimi ogorki. Ponekod so na vseh javnih površinah in plažah prepovedali kajenje. V Parizu na primer veljajo visoke kazni za odmetavanje cigaretnih ogorkov, ponekod pa cigaretnim škatlicam zaračunavajo dodatno takso, ki je namenjena za čiščenje in ravnanje s cigaretnimi ogorki.
Mnogi kadilci mislijo, da so cigaretni filtri iz biorazgradljivega materiala in z njimi ravnajo nepremišljeno ter jih pustijo tam, kjer so kadili. Tako najdemo cigaretne ogorke praktično vsepovsod, v rečnih kanalih, kanalizacijski jaških, odtokih, morju in na plažah, gozdnih poteh – ogorki nas spremljajo na vsakem koraku[1].
Cigaretni filtri so narejeni iz celuloznega acetata oziroma acetilceluloze – termoplastičnega prolimera, narejenega iz celuloze, ki je obdelana z ocetno kislino. Uporablja se kot osnova za umetna vlakna in plastiko. Da se ta vlakna razgradijo, je potrebnih več desetletij.
Kako lahko sami poskrbimo za okolje brez cigaretnih ogorkov?
Na tržišču obstaja velika paleta različnih vrst potovalnih pepelnikov. Bodisi v obliki škatlic, denarnic kot tudi obeskov za ključe. Kljub temu pa še vedno ostaja najboljša rešitev, to je prenehanje kajenja. S tem bomo naredili v prvi vrsti veliko uslugo sebi, vsem okoli nas in seveda tudi okolju.
MU Istra
