Pozna antika in zgodnji srednji vek

Prostor med rekama Timava (Timavus flumen) in Mirno (Ningus flumen), ki sta v rimski dobi upravno spadala v okvir tržaškega agra (ager tergestinus), je sicer imel pretežno agrarni značaj. Na razširjenost kmetijstva kažejo predvsem številni ostanki rimskih kmetij (villae rusticae). Ob vinogradništvu in oljarstvu je bilo razvito tudi ribištvo, nabiranje morskih polžev in školjk, solinarstvo itd. Med mesti, zlasti Trstom (Tergeste) in Koprom, in podeželjem so se že zelo zgodaj stkale močne trgovske vezi. Mesta so bila precej odvisna od svojega agrarnega zaledja, na drugi strani pa so oskrbovala podeželje z najrazličnejšim blagom, od začimb, dišav, obrtnih izdelkov do luksuznega blaga.

Topografska risba ing. Benedetta Petronia iz leta 1791.

Konec 8. stoletja so Istro v času Karla Velikega (768–814) zasedli Franki in jo upravno vključili v Furlansko marko. Frankovska oblast je spodbujala kolonizacijo novo pridobljenih posesti in na njih postopoma uvajala fevdalni sistem. To je pospešilo tudi slovansko naselitev v zaledje obalnih mest, s tem pa se je v veliki meri začela spreminjati etnična podoba podeželja. Naseljevanje takrat še poganskega slovanskega prebivalstva na pretežno zapuščena mestna ozemlja in različne oblike nasilja, ki ga je frankovski vojvoda Johannes izvajal nad mestnim prebivalstvom, so izzvali spore in konflikte. V okviru tedanjega frankovskega prava so jih poskušali razrešiti na sodnem zboru ob Rižani pri Kopru leta 804 (Placitum in territorio Caprense). 

Posebno mesto v upravni strukturi nekdanje bizantinske Istre je imel Trst. V listini Rižanskega zbora je označen kot numerus, to je vojaško-komunalno-teritorialna enota posebne vrste. V njej je bila prvotno nameščena velika vojaška enota, zadolžena za obrambo severovzhodne Istre. Pojem numerus tergestinus je zelo verjetno pokrival celotno severozahodno istrsko območje, vključno z Umagom, Piranom, Koprom in Miljami, kar pomeni, da je zajemal tudi današnje ankaransko ozemlje. 

O Serminu viri poročajo, da je bil nekoč otok (Insula Risani). Prve obširnejše podatke o njem prinaša izolski kartograf Pietro Coppo v svojem delu »Del sito de Listria« iz leta 1540. Nekaterim kasnejšim raziskovalcem (npr. A. Degrassiju) je bila njegova omemba ruševin ob vznožju Sermina zadosten dokaz za lociranje grške Aegide (zgodnjerimsko naselje nedaleč od ustja Rižane). Drugi so pomen teh ruševin zmanjševali ob dokazovanju nasprotne teze, da je ta naselbina zrasla na skalnatem otoku, kjer se je kasneje razvil rimski Capris (Insula Capritana – današnji Koper).

Kasneje pri opisu Sermina koprski škof Paolo Naldini ne omenja več antičnih ruševin, temveč ruševine cerkvice S. Maria »della Rosa« in pojasnjuje, da izraz »rosa« označuje neplodno zemljišče: ob koncu 17. stoletja je bil Sermin še intenzivno obdelan, planoto na vrhu pa opisuje kot »giogo«, to je zaobljen in podolgovat vrh. Na karti koprske škofije je v Naldinijevi »Corografiji« (Venezia, 1700) ostanek izliva v Stanjonski (današnji Škocjanski) zaliv še nakazan, vendar ob koncu 17. stoletja prehod s celine na Sermin očitno ni bil več problematičen, saj se je z nanosi Rižane ravnica okoli Sermina intenzivno zasipavala. Pri tem moramo računati tudi z deli pri urejanju solin pa tudi z gradnjo beneške ceste mimo Lazareta čez spodnji most na Rižani proti Škofijam in Trstu. Solni kompleksi so se z območja Sermina in »Campi« širili na ankaransko obalo. Že Nicolò Manzuoli je na začetku 17. stoletja poročal, da je bilo okoli Kopra, zlasti na vzhodni in južni strani, 3.000 kavedinov (solnih fondov), ki so bili miljo in pol ali dve milji oddaljeni od otoka.

Zanimiva in poučna je risba ing. Benedetta Petronija iz leta 1791 (Državni arhiv Benetke, fond Provveditori alla camera dei Confini, b. 242/28) z načrtom posesti in gozdov ob ankaranski obali na območju Črnega Vrha (Monte Moro). Prebivalci antične Aegide v vznožju Sermina naj bi območje ob ankaranski obali imenovali z latinskim nazivom »Ultra«, od tod kasneje naziv Oltra oziroma Valdoltra. Za jugozahodni del pobočja se je že v srednjem veku udomačilo ime »Gasello«, iz katerega izhaja novejši naziv »Gallo«.